Page 195 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 195
karl w. schwarz
či v Trst, dokler ga ni leta 1542 znova poklical v Ljubljano – celo v stolni
kapitel – škof Franc Kacijaner (1501–1543), deklarirani privrženec refor-
macije. Do leta 1547 je bil tako pridigar v ljubljanski stolnici, dokler ga
ni na odgovornost poklical novi škof Urban Tekstor (1491–1558); pred za-
porom se je rešil z begom v Nemčijo. Tam je služboval kot evangeličan-
ski pridigar v Rothenburgu ob Tauberi, kasneje pa v Kemptnu; posve-
til se je prevajanju Biblije v slovenski jezik, ki je z njegovim delom sploh
šele dobil jezikoslovne temelje.
Tako kot so bile Luthru kasneje priznane zasluge za nemški jezik,
tako je bilo tudi pri Trubarju. Postal je cenjen in čaščen kot »oče sloven-
skega (knjižnega) jezika in literature«.
Njegov Catechismus in der Windischen Sprach, natisnjen leta 1550 v
Schwäbisch Hallu, je bila prva tiskana slovenska knjiga: njen edini ohra-
njeni izvod je shranjen na Dunaju med dragocenostmi Avstrijske naci-
onalne knjižnice.
Trubarjevo teološko delovanje in evangeljsko prizadevanje je bilo
v Sloveniji dolgo prezrto, pometeno pod preprogo – tako na nacional-
noslovenski in marksistični strani kot s strani Katoliške cerkve. Šele po
šestdestih letih prejšnjega stoletja je prišlo do pomembnega miselnega
preobrata, ki se je verjetno začel s Trubarjevo biografijo (1962) ljubljan-
skega literarnega zgodovinarja Mirka Rupla (1901–1963) in je privedel do
zelo opaznega ekumenskega zbliževanja pogledov ob Trubarjevem ju-
bileju leta 2008, ki se je pokazalo na številnih simpozijih (celo v Rimu)
in v publikacijah.
Pri tem raziskovanju je bil zraven tudi Sakrausky. Z izdajo Trubarjevih
nemških predgovorov (Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroati-
schen Reformationswerk, Dunaj 1989) je pomembno spodbudil predvsem
analizo Trubarjeve verske in misijonske dejavnosti. Trubar, ki je moral
dvakrat bežati iz Ljubljane v Nemčijo (1548, 1565), je bil zagnano misi-
jonarski, pri čemer ni imel pred očmi le svojih kranjskih rojakov, »lu-
bih Slovencov«, ampak ves balkanski prostor. V Urachu pri Tübingenu
je bila ustanovljena tiskarna za južnoslovanski biblijski tisk (Windische,
Chrabatische und Cirulische Truckherey), da bi za reformacijo pridobi-
403
či v Trst, dokler ga ni leta 1542 znova poklical v Ljubljano – celo v stolni
kapitel – škof Franc Kacijaner (1501–1543), deklarirani privrženec refor-
macije. Do leta 1547 je bil tako pridigar v ljubljanski stolnici, dokler ga
ni na odgovornost poklical novi škof Urban Tekstor (1491–1558); pred za-
porom se je rešil z begom v Nemčijo. Tam je služboval kot evangeličan-
ski pridigar v Rothenburgu ob Tauberi, kasneje pa v Kemptnu; posve-
til se je prevajanju Biblije v slovenski jezik, ki je z njegovim delom sploh
šele dobil jezikoslovne temelje.
Tako kot so bile Luthru kasneje priznane zasluge za nemški jezik,
tako je bilo tudi pri Trubarju. Postal je cenjen in čaščen kot »oče sloven-
skega (knjižnega) jezika in literature«.
Njegov Catechismus in der Windischen Sprach, natisnjen leta 1550 v
Schwäbisch Hallu, je bila prva tiskana slovenska knjiga: njen edini ohra-
njeni izvod je shranjen na Dunaju med dragocenostmi Avstrijske naci-
onalne knjižnice.
Trubarjevo teološko delovanje in evangeljsko prizadevanje je bilo
v Sloveniji dolgo prezrto, pometeno pod preprogo – tako na nacional-
noslovenski in marksistični strani kot s strani Katoliške cerkve. Šele po
šestdestih letih prejšnjega stoletja je prišlo do pomembnega miselnega
preobrata, ki se je verjetno začel s Trubarjevo biografijo (1962) ljubljan-
skega literarnega zgodovinarja Mirka Rupla (1901–1963) in je privedel do
zelo opaznega ekumenskega zbliževanja pogledov ob Trubarjevem ju-
bileju leta 2008, ki se je pokazalo na številnih simpozijih (celo v Rimu)
in v publikacijah.
Pri tem raziskovanju je bil zraven tudi Sakrausky. Z izdajo Trubarjevih
nemških predgovorov (Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroati-
schen Reformationswerk, Dunaj 1989) je pomembno spodbudil predvsem
analizo Trubarjeve verske in misijonske dejavnosti. Trubar, ki je moral
dvakrat bežati iz Ljubljane v Nemčijo (1548, 1565), je bil zagnano misi-
jonarski, pri čemer ni imel pred očmi le svojih kranjskih rojakov, »lu-
bih Slovencov«, ampak ves balkanski prostor. V Urachu pri Tübingenu
je bila ustanovljena tiskarna za južnoslovanski biblijski tisk (Windische,
Chrabatische und Cirulische Truckherey), da bi za reformacijo pridobi-
403
