Page 190 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 190
razgledi, vpogledi
in družbo. V tem ima protestantizem kot eno od gibanj pozne renesan-
se epohalen pomen.
Reformacija je prinesla celovito civilizacijsko preoblikovanje. V tem
je njen epohalni pomen. Uveljavila je novo metafizično samorazume-
vanje človeka, kar je vplivalo tako na reformo religije kot tudi na nov
družbeni sistem, na vzpostavitev kapitalizma in vzpon meščanske druž-
be, ki je odpravila fevdalno družbeno strukturo. Katolicizem še do da-
nes vztraja pri fevdalni strukturiranosti svoje institucije. Vzpostavitev
posameznika kot avtonomne osebe je korenito reformo povzročila tudi
na teološkem področju. S tem ko je protestantizem odpravil hierarhično
strukturo, je preoblikoval krščansko skupnost (cerkev) v enakopravno
skupnost verujočih, kar jo je prizemljilo na mero demokratične družbe-
ne ureditve. To pa je dalo vzpodbudo za postopno demokratizacijo svet-
ne družbe. Hkrati pa protestantska samopostavitev človeka kot osebe
odpre možnost za odprt razvoj človekove zavesti, ki se odraža v perma-
nentni modernizaciji življenja zahodne civilizacije. Pogoj za pozitiven
razvoj v družbo modernosti pa vidi Solovjov v človeku, ki naj dozo-
ri v osebnost. V tej njegovi ideji se je porodil personalizem kot zgodo-
vinsko gibanje in kot življenjska filozofija. »Človeška oseba – ne človeška
oseba na splošno, v abstraktnem smislu, temveč konkretna živa oseba,
vsak posamični človek – ima brezpogojen božanski pomen. V tej trdi-
tvi se krščanstvo stika s sodobno svetno civilizacijo.« (Solovjov 2019, 27)
Protestantska reformacija krščanstva je dejanski začetek tega procesa.
Solovjov ta stik krščanstva z modernostjo odkriva v osebnem odnosu
človeka do božanskega Prapočela. Glede na ta pojem osebe bi mogel da-
našnji protestantizem vzpodbudo za tako korenit religiozno-civilizacij-
ski obrat dobiti prav pri Sörenu Kierkegaardu, v njegovi filozofiji eksis-
tence posamičnika, ki se kot taka vzpostavlja v odnosu do Boga preko
odnosa do sočloveka. Personalisti pozneje posamičnika »definirajo« kot
osebo. Filozofija osebe, ki jo v osnovi opredeli Solovjov v zgoraj navede-
ni ugotovitvi, ugotavlja nepopolnost ontološke definicije osebe, ker je v
eksistenci človeka novoveške ozavestitve odkrival odprto strukturo, ki
je ni mogoče zaobjeti s klasičnimi pojmi ontoteologije. Napravil je od-
mik od statične predstavnosti k bivanjski danosti, ki je dostopna le iz-
398
in družbo. V tem ima protestantizem kot eno od gibanj pozne renesan-
se epohalen pomen.
Reformacija je prinesla celovito civilizacijsko preoblikovanje. V tem
je njen epohalni pomen. Uveljavila je novo metafizično samorazume-
vanje človeka, kar je vplivalo tako na reformo religije kot tudi na nov
družbeni sistem, na vzpostavitev kapitalizma in vzpon meščanske druž-
be, ki je odpravila fevdalno družbeno strukturo. Katolicizem še do da-
nes vztraja pri fevdalni strukturiranosti svoje institucije. Vzpostavitev
posameznika kot avtonomne osebe je korenito reformo povzročila tudi
na teološkem področju. S tem ko je protestantizem odpravil hierarhično
strukturo, je preoblikoval krščansko skupnost (cerkev) v enakopravno
skupnost verujočih, kar jo je prizemljilo na mero demokratične družbe-
ne ureditve. To pa je dalo vzpodbudo za postopno demokratizacijo svet-
ne družbe. Hkrati pa protestantska samopostavitev človeka kot osebe
odpre možnost za odprt razvoj človekove zavesti, ki se odraža v perma-
nentni modernizaciji življenja zahodne civilizacije. Pogoj za pozitiven
razvoj v družbo modernosti pa vidi Solovjov v človeku, ki naj dozo-
ri v osebnost. V tej njegovi ideji se je porodil personalizem kot zgodo-
vinsko gibanje in kot življenjska filozofija. »Človeška oseba – ne človeška
oseba na splošno, v abstraktnem smislu, temveč konkretna živa oseba,
vsak posamični človek – ima brezpogojen božanski pomen. V tej trdi-
tvi se krščanstvo stika s sodobno svetno civilizacijo.« (Solovjov 2019, 27)
Protestantska reformacija krščanstva je dejanski začetek tega procesa.
Solovjov ta stik krščanstva z modernostjo odkriva v osebnem odnosu
človeka do božanskega Prapočela. Glede na ta pojem osebe bi mogel da-
našnji protestantizem vzpodbudo za tako korenit religiozno-civilizacij-
ski obrat dobiti prav pri Sörenu Kierkegaardu, v njegovi filozofiji eksis-
tence posamičnika, ki se kot taka vzpostavlja v odnosu do Boga preko
odnosa do sočloveka. Personalisti pozneje posamičnika »definirajo« kot
osebo. Filozofija osebe, ki jo v osnovi opredeli Solovjov v zgoraj navede-
ni ugotovitvi, ugotavlja nepopolnost ontološke definicije osebe, ker je v
eksistenci človeka novoveške ozavestitve odkrival odprto strukturo, ki
je ni mogoče zaobjeti s klasičnimi pojmi ontoteologije. Napravil je od-
mik od statične predstavnosti k bivanjski danosti, ki je dostopna le iz-
398
