Page 197 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 197
karl w. schwarz
du. Rokopisni prepis tiskane slovenske izdaje/prevoda te postile [1578]
so verniki pri liturgiji uporabljali še v 19. stoletju.
V Zagoričah se je – skrito od sveta – lahko obdržal kriptoprote-
stantizem (»skriti/prikriti protestantizem«) s koreninami v 16. stole-
tju. Slovenska knjižna kultura reformacijske dobe, ki je bila v vojvodini
Kranjski konec 16. stoletja v protireformaciji uničena, je v samoti Zagorič
preživela, skupaj s slovensko identiteto, ki pa se je po letu 1781 z asimi-
lacijo počasi izgubila. K temu je prispevala pastoralna oskrba skupnos-
ti s strani bleiberških pridigarjev (ki so prihajali iz nemških pokrajin
Württemberg in Franken), odločilno pa zaprtje evangeličanske šole v
Zagoričah (1868) in vključitev otrok v šolo v [»nemškem«] Arnoldsteinu.
Konec tega procesa označuje dokončna odprava slovenskega bogoslužja.
Pri cerkveni vizitaciji je superintendent leta 1937 sicer postavil vpraša-
nje o slovenski božji službi, a je bila ta enoglasno zanikana in odklonje-
na. Kurator občine je, nasprotno, superintendentu postavil vprašanje, če
smejo prodati (slovenski) rokopisni molitvenik, ker da ima visoko vred-
nost. Superintendentu gre zahvala, da je svetoval zadržanost in premi-
šljenost. Knjiga je tako ostala shranjena v evangeličanskem župnišču v
Bleibergu [Plajberk pri Beljaku], dokler je ni Sakrausky prenesel v muzej
v Fresachu. Z razmišljanji o prodaji se je evangeličanska skupnost kar se
da jasno distancirala od svoje lastne zgodovine. Zavestno je pretrgala s
kontinuiteto; ob vključitvi v nemško tradicijo evangeličanske cerkve v
Avstriji se je nasproti podedovanemu slovenskemu poreklu zavarovala z
razvitjem samopodobe »vindišarske« skupnosti, »odprte« za asimilacijo.
Slovenska tradicija skupnosti je preživela muzeološko, v muzeju v
Fresachu, z modro odločitvijo Sakrauskega leta 1960; njeni dragoceni
dokumenti so tu na razpolago za nadaljnje raziskovanje.
Pomembnosti muzeja v Fresachu pa ne smemo omejevati na do-
kumente reformacijske zgodovine Slovencev. Muzej je tudi pomem-
ben ključ za srečanje koroških evangeličanov in koroških Slovencev.
Intenzivno ukvarjanje s slovensko zgodovino reformacije je prostor so-
delovanja med etnično in konfesionalno manjšino. Solidarnost med obe-
ma manjšinama se je pokazala npr. v času rušenja dvojezičnih krajevnih
tabel [»Ortstafelsturm«] leta 1972 s pastirskim pismom evangeličanskega
405
du. Rokopisni prepis tiskane slovenske izdaje/prevoda te postile [1578]
so verniki pri liturgiji uporabljali še v 19. stoletju.
V Zagoričah se je – skrito od sveta – lahko obdržal kriptoprote-
stantizem (»skriti/prikriti protestantizem«) s koreninami v 16. stole-
tju. Slovenska knjižna kultura reformacijske dobe, ki je bila v vojvodini
Kranjski konec 16. stoletja v protireformaciji uničena, je v samoti Zagorič
preživela, skupaj s slovensko identiteto, ki pa se je po letu 1781 z asimi-
lacijo počasi izgubila. K temu je prispevala pastoralna oskrba skupnos-
ti s strani bleiberških pridigarjev (ki so prihajali iz nemških pokrajin
Württemberg in Franken), odločilno pa zaprtje evangeličanske šole v
Zagoričah (1868) in vključitev otrok v šolo v [»nemškem«] Arnoldsteinu.
Konec tega procesa označuje dokončna odprava slovenskega bogoslužja.
Pri cerkveni vizitaciji je superintendent leta 1937 sicer postavil vpraša-
nje o slovenski božji službi, a je bila ta enoglasno zanikana in odklonje-
na. Kurator občine je, nasprotno, superintendentu postavil vprašanje, če
smejo prodati (slovenski) rokopisni molitvenik, ker da ima visoko vred-
nost. Superintendentu gre zahvala, da je svetoval zadržanost in premi-
šljenost. Knjiga je tako ostala shranjena v evangeličanskem župnišču v
Bleibergu [Plajberk pri Beljaku], dokler je ni Sakrausky prenesel v muzej
v Fresachu. Z razmišljanji o prodaji se je evangeličanska skupnost kar se
da jasno distancirala od svoje lastne zgodovine. Zavestno je pretrgala s
kontinuiteto; ob vključitvi v nemško tradicijo evangeličanske cerkve v
Avstriji se je nasproti podedovanemu slovenskemu poreklu zavarovala z
razvitjem samopodobe »vindišarske« skupnosti, »odprte« za asimilacijo.
Slovenska tradicija skupnosti je preživela muzeološko, v muzeju v
Fresachu, z modro odločitvijo Sakrauskega leta 1960; njeni dragoceni
dokumenti so tu na razpolago za nadaljnje raziskovanje.
Pomembnosti muzeja v Fresachu pa ne smemo omejevati na do-
kumente reformacijske zgodovine Slovencev. Muzej je tudi pomem-
ben ključ za srečanje koroških evangeličanov in koroških Slovencev.
Intenzivno ukvarjanje s slovensko zgodovino reformacije je prostor so-
delovanja med etnično in konfesionalno manjšino. Solidarnost med obe-
ma manjšinama se je pokazala npr. v času rušenja dvojezičnih krajevnih
tabel [»Ortstafelsturm«] leta 1972 s pastirskim pismom evangeličanskega
405
