Page 200 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 200
kronika
sprocesiralo na način strojev – s še večjo naglico. Redukcija sentimenta
je instrument za presekanje temporalnega gordijskega vozla. In še nap-
rej: telefoni, ki jim pravimo pametni, najmočnejšim in najvplivnejšim po
bujenju napovedo, kaj jih čaka v naslednjih urah. Celo tako dobrotni so,
da jim predvidijo odmore. Tedaj se je treba spočiti – ne glede na to, ali je
človek utrujen ali ni. Nekaj minut ima celo za to, da se začasno – v pol-
nem pomenu besede: dopustno – prelevi v bitje. In da kot tak nemara za
hip zaživi s polnimi pljuči. A to je vedno smrtno nevarno. Algoritemska
predvidljivost, v katero se potem odločevalci vrnejo iz cone skrajnega
tveganja, sicer nikomur ne namenja varnosti, a gotovost, ki jo podarja,
je razbremenjujoča. Dandanes je že sprejemana kot najširši procesno-
-sistemski nadomestek za zavzetost in skrb. Za epoho, ki je svoje pre-
bivalce navadila na soočanje z neizvirniki – najprej s kopijami, nato z
multiplikacijami in nazadnje še z množico variacijskih približkov, med
katerimi je mogoče izbirati –, je zamenjava negotovosti prostosti s po-
nudbo mogočih paralelizmov in simultanosti tipična.
Na neki način se je vse to napovedovalo. Že davno. Če si v spomin
prikličemo maksimo Qui habet tempus habet vitam, ki je zrasla iz Biblije
– gre v bistvu za metonimizirajočo oznako človeškosti Boga Sina, do
katere lahko pride le v času (1 Jn 5,12) –, je jasno, da je bila misljiva tudi
nasprotna možnost. Vsaj po načelu popolnega kontrasta izrečenemu. Ne
imeti časa v človeškem svetu pomeni neživeti.
Po drugi strani je seveda tudi precej takih, ki imajo čas za vse in nič
drugega. A ni jih toliko, da bi bila bistvena značilnost sedanjosti nasprot-
je med enimi in drugimi uresničevalci usode minevajočega trajanja. Vrh
vsega se spremembe, ki najprej zaznamujejo gornjih deset tisoč, pravilo-
ma širijo. Tudi pismenost je najprej zajela odločevalce ter potem vse in
vsakogar. Kar je dandanes zgoraj – med organizatorji in usklajevalci se-
danjosti, ki odločajo, zaradi skrajne ekonomizacije časa pa se k rešenim
zadevam nikoli ne vračajo –, bo jutri nižje. Celo čisto spodaj.
Zato pa je veliko bližje stvarnosti Berryjeva napoved velike delitve.
Vendar tudi v njej ni docela točnega opisa ljudi sedanje epohe, ki se je
zaradi udobnosti gotovosti v razmerjih odpovedala nepredvidljivostim
odnosov klasične človeškosti. Začetek atomske dobe je po vsej širini
408
sprocesiralo na način strojev – s še večjo naglico. Redukcija sentimenta
je instrument za presekanje temporalnega gordijskega vozla. In še nap-
rej: telefoni, ki jim pravimo pametni, najmočnejšim in najvplivnejšim po
bujenju napovedo, kaj jih čaka v naslednjih urah. Celo tako dobrotni so,
da jim predvidijo odmore. Tedaj se je treba spočiti – ne glede na to, ali je
človek utrujen ali ni. Nekaj minut ima celo za to, da se začasno – v pol-
nem pomenu besede: dopustno – prelevi v bitje. In da kot tak nemara za
hip zaživi s polnimi pljuči. A to je vedno smrtno nevarno. Algoritemska
predvidljivost, v katero se potem odločevalci vrnejo iz cone skrajnega
tveganja, sicer nikomur ne namenja varnosti, a gotovost, ki jo podarja,
je razbremenjujoča. Dandanes je že sprejemana kot najširši procesno-
-sistemski nadomestek za zavzetost in skrb. Za epoho, ki je svoje pre-
bivalce navadila na soočanje z neizvirniki – najprej s kopijami, nato z
multiplikacijami in nazadnje še z množico variacijskih približkov, med
katerimi je mogoče izbirati –, je zamenjava negotovosti prostosti s po-
nudbo mogočih paralelizmov in simultanosti tipična.
Na neki način se je vse to napovedovalo. Že davno. Če si v spomin
prikličemo maksimo Qui habet tempus habet vitam, ki je zrasla iz Biblije
– gre v bistvu za metonimizirajočo oznako človeškosti Boga Sina, do
katere lahko pride le v času (1 Jn 5,12) –, je jasno, da je bila misljiva tudi
nasprotna možnost. Vsaj po načelu popolnega kontrasta izrečenemu. Ne
imeti časa v človeškem svetu pomeni neživeti.
Po drugi strani je seveda tudi precej takih, ki imajo čas za vse in nič
drugega. A ni jih toliko, da bi bila bistvena značilnost sedanjosti nasprot-
je med enimi in drugimi uresničevalci usode minevajočega trajanja. Vrh
vsega se spremembe, ki najprej zaznamujejo gornjih deset tisoč, pravilo-
ma širijo. Tudi pismenost je najprej zajela odločevalce ter potem vse in
vsakogar. Kar je dandanes zgoraj – med organizatorji in usklajevalci se-
danjosti, ki odločajo, zaradi skrajne ekonomizacije časa pa se k rešenim
zadevam nikoli ne vračajo –, bo jutri nižje. Celo čisto spodaj.
Zato pa je veliko bližje stvarnosti Berryjeva napoved velike delitve.
Vendar tudi v njej ni docela točnega opisa ljudi sedanje epohe, ki se je
zaradi udobnosti gotovosti v razmerjih odpovedala nepredvidljivostim
odnosov klasične človeškosti. Začetek atomske dobe je po vsej širini
408
