Page 201 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 201
kronika
odprl vprašanje nepovratnosti sprememb, saj je ob sleherni predruga-
čitvi mogoče tudi uničenje vseh – tako inovatorjev kot konservatorjev.
Dosežena stanja so zato od srede 20. stoletja vsa življenja zaznamujoča
postavka. Poprej so bili takšni le posamezni demonski gospodarji nad
življenjem in smrtjo slehernika pod njimi. Odtlej pa je moč, ki se ji ne
da izogniti, temveč jo lahko človek le sprejme ali se ji upre, vzpostavlje-
na situacija. Ta je nasledek dejanj vseh – tudi posamično najšibkejših.
Celo tistih, ki se zato, ker si ne drznejo čutiti ne sebe ne svojega stanja,
vedno zlijejo v večino. (P)ostati posamičnik pač pomeni biti zmerom v
absolutni manjšini. Rezultat vsega tega je paradoksalno stanje: ni več
gospodarja, je pa gospostvo. In sleherni človek je v situaciji, ki je ne (so)
oblikuje z lastno voljo, lahko le del. Ne more biti niti stroj, temveč zgolj
njegov element. Bolj ali manj zamenljiv.
Za ljudi, ki so se odločili za usodo bitja, takšen položaj ni sklepna
postaja. Kolikor koli so že od zunaj potiskani v parcialnost, imajo v sebi
še vedno potencial celote. V možnostih niso zoženi, kakor so tisti, ki so
sprejeli usodo dela stroja in se vedejo v skladu z njegovimi nastavitvami.
Skrb in zavzetost, ki sta skrajni legi neravnodušnega človeškega bitja, jih
še vedno lahko povedeta k osebnim odločitvam. Ne gre spregledovati,
da v medsebojno večslojno pre(za)mreženem okolju nikogaršnja dejanja
ne morejo imeti samo posamičniških posledic. Prav to pa je ahilova peta
pandeterminizirajočega sveta, kakršen se napoveduje. Nič, kar počnemo
osebnega, ni širše nepomembno. Usoda delnosti, v katero smo potiskani
od zunaj, je nespremenljiva šele ob notranjih prilagoditvah obrazcem in
tetovažam epohe. Torej ob nezvestobi svoji edinstveni osebnostni celoti.
Čisto gotovo je položaj danes zapletenejši, kakor je bil tedaj, ko so
se rodile Berryjeve predstave o človeških bitjih in strojih prihodnosti,
saj digitalni oblaki prinašajo komaj predstavljivo popolne simulacije
izvirnikov in je težje kakor prej prepoznati multipliciranost ali
uprizorjenost. Labirint skratka ni samo analogen – oprijemljiv –, temveč
tudi podaljšan v čisto informacijske (meta)dimenzije. Kljub temu pa
je še mogoče nevirtualno odločati. Ne le izbirati. In vsak sklep o sebi
ima lahko v medsebojno vse čvrsteje pre(za)mreženem svetu nesluteno
daljnosežne posledice. Tako oprijemljive kakor docela informacijske.
409
odprl vprašanje nepovratnosti sprememb, saj je ob sleherni predruga-
čitvi mogoče tudi uničenje vseh – tako inovatorjev kot konservatorjev.
Dosežena stanja so zato od srede 20. stoletja vsa življenja zaznamujoča
postavka. Poprej so bili takšni le posamezni demonski gospodarji nad
življenjem in smrtjo slehernika pod njimi. Odtlej pa je moč, ki se ji ne
da izogniti, temveč jo lahko človek le sprejme ali se ji upre, vzpostavlje-
na situacija. Ta je nasledek dejanj vseh – tudi posamično najšibkejših.
Celo tistih, ki se zato, ker si ne drznejo čutiti ne sebe ne svojega stanja,
vedno zlijejo v večino. (P)ostati posamičnik pač pomeni biti zmerom v
absolutni manjšini. Rezultat vsega tega je paradoksalno stanje: ni več
gospodarja, je pa gospostvo. In sleherni človek je v situaciji, ki je ne (so)
oblikuje z lastno voljo, lahko le del. Ne more biti niti stroj, temveč zgolj
njegov element. Bolj ali manj zamenljiv.
Za ljudi, ki so se odločili za usodo bitja, takšen položaj ni sklepna
postaja. Kolikor koli so že od zunaj potiskani v parcialnost, imajo v sebi
še vedno potencial celote. V možnostih niso zoženi, kakor so tisti, ki so
sprejeli usodo dela stroja in se vedejo v skladu z njegovimi nastavitvami.
Skrb in zavzetost, ki sta skrajni legi neravnodušnega človeškega bitja, jih
še vedno lahko povedeta k osebnim odločitvam. Ne gre spregledovati,
da v medsebojno večslojno pre(za)mreženem okolju nikogaršnja dejanja
ne morejo imeti samo posamičniških posledic. Prav to pa je ahilova peta
pandeterminizirajočega sveta, kakršen se napoveduje. Nič, kar počnemo
osebnega, ni širše nepomembno. Usoda delnosti, v katero smo potiskani
od zunaj, je nespremenljiva šele ob notranjih prilagoditvah obrazcem in
tetovažam epohe. Torej ob nezvestobi svoji edinstveni osebnostni celoti.
Čisto gotovo je položaj danes zapletenejši, kakor je bil tedaj, ko so
se rodile Berryjeve predstave o človeških bitjih in strojih prihodnosti,
saj digitalni oblaki prinašajo komaj predstavljivo popolne simulacije
izvirnikov in je težje kakor prej prepoznati multipliciranost ali
uprizorjenost. Labirint skratka ni samo analogen – oprijemljiv –, temveč
tudi podaljšan v čisto informacijske (meta)dimenzije. Kljub temu pa
je še mogoče nevirtualno odločati. Ne le izbirati. In vsak sklep o sebi
ima lahko v medsebojno vse čvrsteje pre(za)mreženem svetu nesluteno
daljnosežne posledice. Tako oprijemljive kakor docela informacijske.
409
