Page 202 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 202
kronika
Don Kihot, ki je – tako kot prebivalci Shakespearove dramske gala-
ksije ter bistveni reformski in ohranjevalni graditelji civilizacije rene-
sanse – postal emblem novoveškega človeka in njegove epohe, je bil na
začetku, ko se je odločil podati med siromašni svet delit dobrote kruh,
sam. V očeh drugih je bil enako ekscentričen, kakor je dandanes po-
sameznik, ki stoji na svojih nogah in nima privzetega prevladujočega
mnenja o vsaki stvari, temveč le lastno stališče o premišljenem. A po-
tem je don Kihot utrl mnoga – na neki način celo vsa – v literaturi po-
pisana pota, da bi izkoreninil nizkotnost. In to ne sam, temveč v druž-
bi človeka, ki je bil njegovo popolno značajsko nasprotje. Sancho Pansa
je imel povsem drugačne razloge za vnaprej nedoločljivo utiranje poti
kakor znameniti vitez. Fjodor Mihajlovič Dostojevski je menil, da lah-
ko ljudje ob koncu sveta molče, a brez strahu obsodbe pokažejo knjigo o
don Kihotu kot odgovor na vprašanje o smislu življenja na zemlji. Ni po-
vedal, zakaj, a brez dvoma tudi zato, ker edinstveni junak ni ostal sam.
Ne v prostoru in ne v času. In čisto mogoče je, da je don Kihot svojemu
spremljevalcu Sanchu dejal, kar mu je v svoji viziji položil v usta pesnik
Marko Pavček: »Pohiti, kajti dolga pot / naju čaka. Človeška srca so / da-
leč in težko bova obrisala / prah z njih!«
Čeprav se je naša doba v mnogočem že odlepila od sfer in obzorij
humanistične, je s to še vedno povezana. Nismo obsojeni zgolj na
njeno zanikovanje; še smo lahko tudi dediči vsega človeškega, če se
tako odločimo. Vsak zase. Čeprav ne le funkcionalistični imperativi
sodobnosti, temveč tudi volja do udobnosti priporočajo – ali celo terjajo
– vključevanje v že pripravljene okvire z mnogimi predvidenimi izbira-
mi. Še je mogoča prostost, ki se zmerom ustvarja sproti, v situaciji – z
njenim spreminjanjem. Umeščanje v vnaprej definirani prostor je ved-
no redukcionistično: je stvar političnosti. V dobi delnosti takšno ravna-
nje dejansko pomeni odstop od bistvenega oblikovanja česar koli, kar
nas obdaja.
Predpolitični, tj. svoje-glavi človek, ki ni tak zaradi trme, temveč za-
radi svoje misli in razumevanja ter stoji na lastnih nogah tako čvrsto, da
se niti virtualno ne more znajti drugje, pa ne pristaja na zoževanje. In če
410
Don Kihot, ki je – tako kot prebivalci Shakespearove dramske gala-
ksije ter bistveni reformski in ohranjevalni graditelji civilizacije rene-
sanse – postal emblem novoveškega človeka in njegove epohe, je bil na
začetku, ko se je odločil podati med siromašni svet delit dobrote kruh,
sam. V očeh drugih je bil enako ekscentričen, kakor je dandanes po-
sameznik, ki stoji na svojih nogah in nima privzetega prevladujočega
mnenja o vsaki stvari, temveč le lastno stališče o premišljenem. A po-
tem je don Kihot utrl mnoga – na neki način celo vsa – v literaturi po-
pisana pota, da bi izkoreninil nizkotnost. In to ne sam, temveč v druž-
bi človeka, ki je bil njegovo popolno značajsko nasprotje. Sancho Pansa
je imel povsem drugačne razloge za vnaprej nedoločljivo utiranje poti
kakor znameniti vitez. Fjodor Mihajlovič Dostojevski je menil, da lah-
ko ljudje ob koncu sveta molče, a brez strahu obsodbe pokažejo knjigo o
don Kihotu kot odgovor na vprašanje o smislu življenja na zemlji. Ni po-
vedal, zakaj, a brez dvoma tudi zato, ker edinstveni junak ni ostal sam.
Ne v prostoru in ne v času. In čisto mogoče je, da je don Kihot svojemu
spremljevalcu Sanchu dejal, kar mu je v svoji viziji položil v usta pesnik
Marko Pavček: »Pohiti, kajti dolga pot / naju čaka. Človeška srca so / da-
leč in težko bova obrisala / prah z njih!«
Čeprav se je naša doba v mnogočem že odlepila od sfer in obzorij
humanistične, je s to še vedno povezana. Nismo obsojeni zgolj na
njeno zanikovanje; še smo lahko tudi dediči vsega človeškega, če se
tako odločimo. Vsak zase. Čeprav ne le funkcionalistični imperativi
sodobnosti, temveč tudi volja do udobnosti priporočajo – ali celo terjajo
– vključevanje v že pripravljene okvire z mnogimi predvidenimi izbira-
mi. Še je mogoča prostost, ki se zmerom ustvarja sproti, v situaciji – z
njenim spreminjanjem. Umeščanje v vnaprej definirani prostor je ved-
no redukcionistično: je stvar političnosti. V dobi delnosti takšno ravna-
nje dejansko pomeni odstop od bistvenega oblikovanja česar koli, kar
nas obdaja.
Predpolitični, tj. svoje-glavi človek, ki ni tak zaradi trme, temveč za-
radi svoje misli in razumevanja ter stoji na lastnih nogah tako čvrsto, da
se niti virtualno ne more znajti drugje, pa ne pristaja na zoževanje. In če
410
