Page 207 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 207
POVZETKI, SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN
Stati in obstati 17(2021): 415-425
https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(34)415-425
UDC 165.74:316.74:2
Gorazd Andrejč
Religiozni moralni jeziki, sekularnost in hermenevtična nepravičnost
»Zmerni pragmatizem« Jeffreyja Stouta kot filozofski pristop k javnemu moralnemu
diskurzu v versko pluralni družbi je naletel na mešane odzive z nasprotnih si strani raz-
prave o sekularizmu. Po eni strani so vplivni teologi in komunitaristi (npr. Stanley Ha-
uerwas) trdili, da Stout preveč popušča sekularistom. Po drugi strani so sekularisti (npr.
Richard Rorty) menili, da je njegov vključujoči pristop do verskih utemeljitev v javnem
diskurzu preveč teološki.
Pričujoči esej temelji na prepričanju, da si Stoutov poskus posredovanja med po-
litično teologijo krščanskih komunitaristov in liberalnimi vizijami javnega diskurza –
npr. različicami Rortyja, Habermasa in Rawlsa – zasluži vnovično obravnavo in nadalj-
njo analizo v luči novejših prispevkov na področju epistemologije demokracije ter pra-
gmatistične filozofije jezika. V okviru te vnovične preučitve prezentiram nekaj, kar po
Stoutu imenujem »zmernopragmatistična« vizija javnega moralnega diskurza, pri če-
mer se ukvarjam s Stoutovim opisom delovanja takšnega diskurza v zahodnih družbah,
predvsem pa se v normativnem smislu zgledujem po osrednjih značilnostih Stoutove-
ga pristopa. Trdim, da je takšna vizija prepričljiva le, če nekatera načela, ki jih Stout bo-
disi potrjuje bodisi predpostavlja – močno načelo verske svobode, demokratično načelo
vključevanja in načelo reševanja sporov diskurzivno in ne nasilno –, postavimo v njeno
središče in jih razvijemo nekoliko bolj, kot jih je v svojih delih razvil Stout sam. V ta na-
men sem apliciral novejše teoretične prispevke na področju epistemologije demokraci-
je, zlasti tiste, ki sta jih opravila Elisabeth Anderson in José Medina, v kombinaciji z wi-
ttgensteinovsko-pragmatistično filozofijo verskega jezika.
Pri tem pa so v pričujočem eseju zgoraj omenjene teorije politične filozofije – zlasti
Medinova teorija hermenevtične (ne)pravičnosti – aplicirane na vprašanje, ki ga nepos-
redno ne obravnavajo ali mu ne namenjajo veliko pozornosti, namreč: kako je mogoče
in treba vključiti različne verske jezike v javno moralno razpravo? Rezultat je – tako tr-
dim – nova in močnejša različica zmerne pragmatistične vizije javnega moralnega di-
skurza ter obnovljen argument za sekularnost takega diskurza: javni moralni diskurz
mora biti običajno (kvalificirano) sekularen tudi v družbah, kjer je večina državljanov
kristjanov, saj je takšna sekularnost najbolj demokratičen način ravnanja in omogoča
najpravičnejše spoštovanje verske svobode. Vendar sekularnost tu ne pomeni »zmanjša-
nja vere« med člani družbe niti ne nujno upada obiskov verskih objektov in drugih ver-
skih praks, temveč »dejstvo, da udeleženci neke dane diskurzivne prakse niso v polo-
415
Stati in obstati 17(2021): 415-425
https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(34)415-425
UDC 165.74:316.74:2
Gorazd Andrejč
Religiozni moralni jeziki, sekularnost in hermenevtična nepravičnost
»Zmerni pragmatizem« Jeffreyja Stouta kot filozofski pristop k javnemu moralnemu
diskurzu v versko pluralni družbi je naletel na mešane odzive z nasprotnih si strani raz-
prave o sekularizmu. Po eni strani so vplivni teologi in komunitaristi (npr. Stanley Ha-
uerwas) trdili, da Stout preveč popušča sekularistom. Po drugi strani so sekularisti (npr.
Richard Rorty) menili, da je njegov vključujoči pristop do verskih utemeljitev v javnem
diskurzu preveč teološki.
Pričujoči esej temelji na prepričanju, da si Stoutov poskus posredovanja med po-
litično teologijo krščanskih komunitaristov in liberalnimi vizijami javnega diskurza –
npr. različicami Rortyja, Habermasa in Rawlsa – zasluži vnovično obravnavo in nadalj-
njo analizo v luči novejših prispevkov na področju epistemologije demokracije ter pra-
gmatistične filozofije jezika. V okviru te vnovične preučitve prezentiram nekaj, kar po
Stoutu imenujem »zmernopragmatistična« vizija javnega moralnega diskurza, pri če-
mer se ukvarjam s Stoutovim opisom delovanja takšnega diskurza v zahodnih družbah,
predvsem pa se v normativnem smislu zgledujem po osrednjih značilnostih Stoutove-
ga pristopa. Trdim, da je takšna vizija prepričljiva le, če nekatera načela, ki jih Stout bo-
disi potrjuje bodisi predpostavlja – močno načelo verske svobode, demokratično načelo
vključevanja in načelo reševanja sporov diskurzivno in ne nasilno –, postavimo v njeno
središče in jih razvijemo nekoliko bolj, kot jih je v svojih delih razvil Stout sam. V ta na-
men sem apliciral novejše teoretične prispevke na področju epistemologije demokraci-
je, zlasti tiste, ki sta jih opravila Elisabeth Anderson in José Medina, v kombinaciji z wi-
ttgensteinovsko-pragmatistično filozofijo verskega jezika.
Pri tem pa so v pričujočem eseju zgoraj omenjene teorije politične filozofije – zlasti
Medinova teorija hermenevtične (ne)pravičnosti – aplicirane na vprašanje, ki ga nepos-
redno ne obravnavajo ali mu ne namenjajo veliko pozornosti, namreč: kako je mogoče
in treba vključiti različne verske jezike v javno moralno razpravo? Rezultat je – tako tr-
dim – nova in močnejša različica zmerne pragmatistične vizije javnega moralnega di-
skurza ter obnovljen argument za sekularnost takega diskurza: javni moralni diskurz
mora biti običajno (kvalificirano) sekularen tudi v družbah, kjer je večina državljanov
kristjanov, saj je takšna sekularnost najbolj demokratičen način ravnanja in omogoča
najpravičnejše spoštovanje verske svobode. Vendar sekularnost tu ne pomeni »zmanjša-
nja vere« med člani družbe niti ne nujno upada obiskov verskih objektov in drugih ver-
skih praks, temveč »dejstvo, da udeleženci neke dane diskurzivne prakse niso v polo-
415
