Page 205 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 205
kronika
ki je dokončal celoten prevod Biblije, ki je izšla v Wittenbergu z letni-
co 1584 in bila potem prinesena v domovino. Prevod Biblije pomeni vrh
slovenske protestantske književnosti in edinstveno delo na vsej kultur-
nozgodovinski razvojni poti slovenstva. V naslednjih stoletjih se je slo-
venščina funkcionalno, jezikoslovno in umetniško razvijala, gotovo pa
je največjo potrditev doživela s Francetom Prešernom, ki jo je v njeni iz-
razni moči postavil ob bok vsem najbolj razvitim knjižnim jezikom te-
danje Evrope. V 19. stoletju je slovenščina dobila svojo strukturno ume-
stitev v jezikoslovno znanost, velika imena literatov pa so širila njena
izrazna in miselna obzorja. Bil je čas upanja in dobrih obetov. V letu 1848
je bila rojena ideja o zedinjeni Sloveniji, ki je dobila množično podporo v
znamenitih peticijah. In če so sprva čitalnice predstavljale prostore na-
rodne prebuje, pa je bilo v naslednjih desetletjih taborsko gibanje izraz
kulturnopolitičnega hotenja po uvedbi slovenskega jezika v šole in ura-
de, kar je izhajalo prav iz ideje o zedinjeni Sloveniji. Prav na taborih so
množično sodelovali kmetje, ki so predstavljali veliko večino Slovencev
in so pomenili glavno oporo narodnemu gibanju. Z razprtjem politič-
nega prostora je dobil jezik konstitutivni pomen v narodnem in nacio-
nalnem smislu. Jezik je postal in je še vedno tista povezovalna sila in tis-
ti temelj naroda, ki vzpostavlja skupnost ljudi kot politično, družbeno,
kulturno in ekonomsko bit. V 20. stoletju in vse do danes se v sloven-
ščini zrcali razmah prostosti misli in duha, razvila se je v uradni jezik
samostojne države in postala tudi eden temeljev slovenske državnosti.
Na uveljavljanje narodnih jezikov so v zgodnjem novem veku vplivali
verski vzgibi, ki so povzročili velike vojne. Zato je v tedanjem času pri-
hajalo v ospredje vprašanje strpnosti, tolerance do drugače mislečih in
drugače verujočih. To se je dogajalo v celotnem obdobju zgodnjega no-
vega veka, ki je bil v svoji silovitosti tudi neprizanesljiv, surov in neusmi-
ljen – podoben 20. stoletju. Vprašanja o tem, ali toleranco uveljaviti ali
ne, v kakšni obliki in kako jo, če se jo načeloma sprejme, dejavno živeti,
so dobila v zgodnjem novem veku prepoznaven kontroverzen poudarek
v delu prava in politike, trdnejši poudarek v obliki njene uveljavitve pa
med nekaterimi humanisti. Omenimo samo Erazma Rotterdamskega,
ki danes velja za »Voltaira 16. stoletja«. Menil je, da se morajo versko-
413
ki je dokončal celoten prevod Biblije, ki je izšla v Wittenbergu z letni-
co 1584 in bila potem prinesena v domovino. Prevod Biblije pomeni vrh
slovenske protestantske književnosti in edinstveno delo na vsej kultur-
nozgodovinski razvojni poti slovenstva. V naslednjih stoletjih se je slo-
venščina funkcionalno, jezikoslovno in umetniško razvijala, gotovo pa
je največjo potrditev doživela s Francetom Prešernom, ki jo je v njeni iz-
razni moči postavil ob bok vsem najbolj razvitim knjižnim jezikom te-
danje Evrope. V 19. stoletju je slovenščina dobila svojo strukturno ume-
stitev v jezikoslovno znanost, velika imena literatov pa so širila njena
izrazna in miselna obzorja. Bil je čas upanja in dobrih obetov. V letu 1848
je bila rojena ideja o zedinjeni Sloveniji, ki je dobila množično podporo v
znamenitih peticijah. In če so sprva čitalnice predstavljale prostore na-
rodne prebuje, pa je bilo v naslednjih desetletjih taborsko gibanje izraz
kulturnopolitičnega hotenja po uvedbi slovenskega jezika v šole in ura-
de, kar je izhajalo prav iz ideje o zedinjeni Sloveniji. Prav na taborih so
množično sodelovali kmetje, ki so predstavljali veliko večino Slovencev
in so pomenili glavno oporo narodnemu gibanju. Z razprtjem politič-
nega prostora je dobil jezik konstitutivni pomen v narodnem in nacio-
nalnem smislu. Jezik je postal in je še vedno tista povezovalna sila in tis-
ti temelj naroda, ki vzpostavlja skupnost ljudi kot politično, družbeno,
kulturno in ekonomsko bit. V 20. stoletju in vse do danes se v sloven-
ščini zrcali razmah prostosti misli in duha, razvila se je v uradni jezik
samostojne države in postala tudi eden temeljev slovenske državnosti.
Na uveljavljanje narodnih jezikov so v zgodnjem novem veku vplivali
verski vzgibi, ki so povzročili velike vojne. Zato je v tedanjem času pri-
hajalo v ospredje vprašanje strpnosti, tolerance do drugače mislečih in
drugače verujočih. To se je dogajalo v celotnem obdobju zgodnjega no-
vega veka, ki je bil v svoji silovitosti tudi neprizanesljiv, surov in neusmi-
ljen – podoben 20. stoletju. Vprašanja o tem, ali toleranco uveljaviti ali
ne, v kakšni obliki in kako jo, če se jo načeloma sprejme, dejavno živeti,
so dobila v zgodnjem novem veku prepoznaven kontroverzen poudarek
v delu prava in politike, trdnejši poudarek v obliki njene uveljavitve pa
med nekaterimi humanisti. Omenimo samo Erazma Rotterdamskega,
ki danes velja za »Voltaira 16. stoletja«. Menil je, da se morajo versko-
413
