Page 204 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 204
kronika
ga in političnega stališča postalo vprašanje veroizpovedi domena pred-
vsem necerkvenih elit.
V burnem političnem, vojaškem, gospodarskem in kulturnem vrenju
je bilo slovenskemu prostoru prizaneseno z velikimi vojnami, a doživljal
je vse tiste posebnosti, ki jih je prinesla nova doba. Reformacija je odprla
duhovno pot uveljavitvi slovenščine ter s tem tudi uveljavljanju, krepit-
vi in utrditvi kulturne, narodne in nacionalne samobitnosti. Na začet-
ku te poti stoji Luthrov mlajši sodobnik Primož Trubar, ki je v stoletju
velikih sprememb in silovite družbene dinamike živel oseminsedemde-
set let. Trubar kot Raščičan, kot Kranjec, kot razgledan in ustvarjalen
Slovenec, kot samozavesten Evropejec, ki je obvladal tuje jezike, je sto-
ril vse, kar je bilo v njegovi moči, za uveljavljanje slovenščine. Preživel
je vso tisto torturo, ki jo je moral prestati marsikateri pisec velike sla-
ve: delati, pisati v skrajno težavnih, včasih celo smrtno nevarnih razme-
rah; prihranjeno mu je bilo le to, da ni doživel uničujočega vala protire-
formacije in s tem uničenja številnih protestantskih knjig. Pri vsem tem
pa je zagrizeno in nepopustljivo že za živa napredoval k svojemu velike-
mu cilju in ta cilj dosegel. Kot nepopustljiv in neprilagodljiv človek, kot
verski reformator in pisec kar šestindvajsetih knjig, ki so izšle v različ-
nih nemških mestih, je avtor podviga, v katerem so inicialne zadeve za
naš obstoj: v knjižni obliki je prvi posredoval naš jezik. S Katekizmom
in Abecednikom je ustvaril knjižni jezik, ki je bil vsem razumljiv in do-
stopen, s tem pa je kot protestantski duhovnik približal vernikom bož-
jo besedo. V polni meri se je zavedal, da ima natis prve slovenske knji-
ge epohalen pomen, saj je njeno izdajo opisal z besedami: »Od kar svet
stoji, se to nikdar ni zgodilo.« Slovenščina je torej z reformacijo dobila
možnost, da se razvije kot knjižni jezik, in to nalogo so naši protestant-
ski pisci več kot odlično opravili.
Smo v Krškem in prav tu je kot vodja lastne šole sredi 16. stoletja de-
loval Adam Bohorič, prvi slovenski protestantski šolnik in prvi slovni-
čar slovenskega jezika. Iz njegovega dela pri reviziji Biblije je nastala prva
slovnica slovenskega jezika Arcticae horulae, s katero je dal Bohorič slo-
venskemu knjižnemu jeziku trdno ogrodje in prvo teoretično potrditev
njegovega obstoja. In v Krškem se je pri Bohoriču šolal Jurij Dalmatin,
412
ga in političnega stališča postalo vprašanje veroizpovedi domena pred-
vsem necerkvenih elit.
V burnem političnem, vojaškem, gospodarskem in kulturnem vrenju
je bilo slovenskemu prostoru prizaneseno z velikimi vojnami, a doživljal
je vse tiste posebnosti, ki jih je prinesla nova doba. Reformacija je odprla
duhovno pot uveljavitvi slovenščine ter s tem tudi uveljavljanju, krepit-
vi in utrditvi kulturne, narodne in nacionalne samobitnosti. Na začet-
ku te poti stoji Luthrov mlajši sodobnik Primož Trubar, ki je v stoletju
velikih sprememb in silovite družbene dinamike živel oseminsedemde-
set let. Trubar kot Raščičan, kot Kranjec, kot razgledan in ustvarjalen
Slovenec, kot samozavesten Evropejec, ki je obvladal tuje jezike, je sto-
ril vse, kar je bilo v njegovi moči, za uveljavljanje slovenščine. Preživel
je vso tisto torturo, ki jo je moral prestati marsikateri pisec velike sla-
ve: delati, pisati v skrajno težavnih, včasih celo smrtno nevarnih razme-
rah; prihranjeno mu je bilo le to, da ni doživel uničujočega vala protire-
formacije in s tem uničenja številnih protestantskih knjig. Pri vsem tem
pa je zagrizeno in nepopustljivo že za živa napredoval k svojemu velike-
mu cilju in ta cilj dosegel. Kot nepopustljiv in neprilagodljiv človek, kot
verski reformator in pisec kar šestindvajsetih knjig, ki so izšle v različ-
nih nemških mestih, je avtor podviga, v katerem so inicialne zadeve za
naš obstoj: v knjižni obliki je prvi posredoval naš jezik. S Katekizmom
in Abecednikom je ustvaril knjižni jezik, ki je bil vsem razumljiv in do-
stopen, s tem pa je kot protestantski duhovnik približal vernikom bož-
jo besedo. V polni meri se je zavedal, da ima natis prve slovenske knji-
ge epohalen pomen, saj je njeno izdajo opisal z besedami: »Od kar svet
stoji, se to nikdar ni zgodilo.« Slovenščina je torej z reformacijo dobila
možnost, da se razvije kot knjižni jezik, in to nalogo so naši protestant-
ski pisci več kot odlično opravili.
Smo v Krškem in prav tu je kot vodja lastne šole sredi 16. stoletja de-
loval Adam Bohorič, prvi slovenski protestantski šolnik in prvi slovni-
čar slovenskega jezika. Iz njegovega dela pri reviziji Biblije je nastala prva
slovnica slovenskega jezika Arcticae horulae, s katero je dal Bohorič slo-
venskemu knjižnemu jeziku trdno ogrodje in prvo teoretično potrditev
njegovega obstoja. In v Krškem se je pri Bohoriču šolal Jurij Dalmatin,
412
