Page 48 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 48
razprave, študije, papers
Preživetje konfesionalno nekonformnih manjšin marsikje po Evropi
pod vprašaj postavlja tradicionalne predstave o uspehih zgodnjenovo-
veške državne represije, ki namene pogosto enačijo z dejanskimi rezul-
tati. Te Brake ima gotovo prav, ko meni, da so znani primeri (daljšega)
preživetja »krive vere« le vrh ledene gore, saj je boljše skrivanje lahko
zakrilo marsikaj, upoštevati pa je treba tudi luknje v virih in zgodo-
vinskem spominu. Nasploh velja medkonfesionalno sobivanje in spore
jemati kot dopolnjujoča se elementa širših procesov, ki so ljudi vseh slo-
jev in oblasti vseh stopenj zajeli pri soočanju s konfesionalno pluralno-
stjo (Te Brake 2009, 77–78).
Medkonfesionalno sobivanje v zgodnjenovoveškem Podravju
Medkonfesionalno sobivanje je Podravje spremljalo velik del 16. ter
prva desetletja 17. stoletja in je v virih najizčrpneje podano za dežel-
noknežji mesti Maribor ter Ptuj. Po izgonu judovskega prebivalstva iz
Štajerske konec 15. stoletja (Mlinarič 2000, 68) sta obe mesti monokon-
fesionalno podobo obdržali le nekaj desetletij, ko so v dvajsetih letih
naslednjega stoletja v deželo prispele reformacijske ideje. Proti sredini
stoletja se je v deželi začela uveljavljati augsburška veroizpoved. Kot dru-
god po Evropi (Kaplan 2007, 255) se je protestantizem tudi na Štajerskem
uveljavil zlasti v mestih in med plemstvom. Stanje na Ptuju je zaradi po-
manjkanja virov (Zadravec 2017, 13–31; Oman 2018b, 24, op. 2) sicer ne-
jasno še globoko v drugo polovico 16. stoletja, ko pa je več protestantov
izpričanih tudi med tamkajšnjo meščansko elito (Oman 2018b, 24–33).
K uveljavljanju augsburške veroizpovedi v slovenskih zgodovinskih de-
želah je, podobno kot drugod po Evropi (Kaplan 2007, 129–132), pripo-
mogel tudi »irenizem« nemajhnega8 dela lokalne duhovščine, ki je tak
odnos, včasih opredeljen kot via media, spodbujala tudi v želji po mirni
ponovni združitvi zahodnega krščanstva, deloma še po tridentinskem
koncilu (Mlinarič 1991, 189; Amon in Liebmann 1993, 145). Teološke,
8 Mednje je do leta 1548 sodil tudi Trubar (Kerševan 2009, 198).
256
Preživetje konfesionalno nekonformnih manjšin marsikje po Evropi
pod vprašaj postavlja tradicionalne predstave o uspehih zgodnjenovo-
veške državne represije, ki namene pogosto enačijo z dejanskimi rezul-
tati. Te Brake ima gotovo prav, ko meni, da so znani primeri (daljšega)
preživetja »krive vere« le vrh ledene gore, saj je boljše skrivanje lahko
zakrilo marsikaj, upoštevati pa je treba tudi luknje v virih in zgodo-
vinskem spominu. Nasploh velja medkonfesionalno sobivanje in spore
jemati kot dopolnjujoča se elementa širših procesov, ki so ljudi vseh slo-
jev in oblasti vseh stopenj zajeli pri soočanju s konfesionalno pluralno-
stjo (Te Brake 2009, 77–78).
Medkonfesionalno sobivanje v zgodnjenovoveškem Podravju
Medkonfesionalno sobivanje je Podravje spremljalo velik del 16. ter
prva desetletja 17. stoletja in je v virih najizčrpneje podano za dežel-
noknežji mesti Maribor ter Ptuj. Po izgonu judovskega prebivalstva iz
Štajerske konec 15. stoletja (Mlinarič 2000, 68) sta obe mesti monokon-
fesionalno podobo obdržali le nekaj desetletij, ko so v dvajsetih letih
naslednjega stoletja v deželo prispele reformacijske ideje. Proti sredini
stoletja se je v deželi začela uveljavljati augsburška veroizpoved. Kot dru-
god po Evropi (Kaplan 2007, 255) se je protestantizem tudi na Štajerskem
uveljavil zlasti v mestih in med plemstvom. Stanje na Ptuju je zaradi po-
manjkanja virov (Zadravec 2017, 13–31; Oman 2018b, 24, op. 2) sicer ne-
jasno še globoko v drugo polovico 16. stoletja, ko pa je več protestantov
izpričanih tudi med tamkajšnjo meščansko elito (Oman 2018b, 24–33).
K uveljavljanju augsburške veroizpovedi v slovenskih zgodovinskih de-
želah je, podobno kot drugod po Evropi (Kaplan 2007, 129–132), pripo-
mogel tudi »irenizem« nemajhnega8 dela lokalne duhovščine, ki je tak
odnos, včasih opredeljen kot via media, spodbujala tudi v želji po mirni
ponovni združitvi zahodnega krščanstva, deloma še po tridentinskem
koncilu (Mlinarič 1991, 189; Amon in Liebmann 1993, 145). Teološke,
8 Mednje je do leta 1548 sodil tudi Trubar (Kerševan 2009, 198).
256
