Page 49 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 49
žiga oman
predvsem pa družbene težnje po enotnosti so zato pogosto preglasi-
le nove ločnice in tudi notranjeavstrijske skupnosti 16. ter 17. stoletja so
v medkonfesionalnih razmerjih neredko upoštevale temeljno krščan-
sko načelo urejanja družbenih odnosov (Bossy [1998] 2004, 2), ki ga je
Jurij Dalmatin (1584, fol. 26v) prevedel v [t]i imaſh tvojga blishniga lubi-
ti, kakòr ſam ſebe (Mr 12,31).
Odličen primer medkonfesionalnega sobivanja nudi zlasti Ptuju so-
sednji Maribor v drugi polovici 16. stoletja. Tamkajšnja protestantska
skupnost, h kateri se je več desetletij prišteval tudi odločilni del me-
ščanske elite, je svoj vrhunec med drugim. doživela zahvaljujoč kon-
fesionalno strpnemu župnijskemu vikarju (de facto župniku) Juriju
Siechlu iz Kamnika, ki je župnijo očitno kot neformalni simultane-
um vodil vsaj del svojega več kot tri desetletja dolgega vikariata (1554–
86). Nadkonfesionalno vključujoče je bilo tudi Siechlovo zasebno živ-
ljenje, saj se je njegova najmlajša (zakonska!) hči poročila z Adamom
Haidfalkom, večkratnim mariborskim mestnim sodnikom in članom
mestne protestantske elite. Kaže, da je bila pod Siechlom mariborska,
nominalno sicer katoliška župnija v praksi bolj akonfesionalna, a zato ni
bila nobena izjema v tedanji Evropi. Zgolj obstoj verskih ločnic se pod
Siechlom ni odrazil v popolnem konfesionalnem prelomu, saj je prote-
stantska skupnost ostala tesno vpeta v strukture (uradno) katoliške žu-
pnije. Posledično je župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika ostala osišče
celotne skupnosti ali vsaj njenega pomembnega dela. Stanje se je spre-
menilo leto dni po Siechlovi smrti, ko je vikar postal strogo v potriden-
tinskem duhu delujoči Anton Manicor iz današnje južne Tirolske, ki je
protestante izgnal iz župnijskih struktur, vključno s pokopališči, s čimer
jih je tudi simbolno izločil iz skupnosti (Oman 2020, 327–330).
Na Ptuju je do podobnega preloma v župniji najbrž prišlo leta 1581,
ko je mestni župnik postal pri graških jezuitih izobraženi Jurij Khobl
iz Kranja, ki je nasledil Gašperja Unholda (Oman 2020, 331), vendar ni
znano, ali je bila župnijska cerkev sv. Jurija pod Unholdom ali sploh kdaj
simultana, kot je bila mariborska pod Siechlom. Prav tako ni znano, če
je bila prehodna selitev sedeža župnije v primestno cerkev sv. Ožbolta
sredi 16. stoletja posledica morebitne rasti ptujske protestantske skup-
257
predvsem pa družbene težnje po enotnosti so zato pogosto preglasi-
le nove ločnice in tudi notranjeavstrijske skupnosti 16. ter 17. stoletja so
v medkonfesionalnih razmerjih neredko upoštevale temeljno krščan-
sko načelo urejanja družbenih odnosov (Bossy [1998] 2004, 2), ki ga je
Jurij Dalmatin (1584, fol. 26v) prevedel v [t]i imaſh tvojga blishniga lubi-
ti, kakòr ſam ſebe (Mr 12,31).
Odličen primer medkonfesionalnega sobivanja nudi zlasti Ptuju so-
sednji Maribor v drugi polovici 16. stoletja. Tamkajšnja protestantska
skupnost, h kateri se je več desetletij prišteval tudi odločilni del me-
ščanske elite, je svoj vrhunec med drugim. doživela zahvaljujoč kon-
fesionalno strpnemu župnijskemu vikarju (de facto župniku) Juriju
Siechlu iz Kamnika, ki je župnijo očitno kot neformalni simultane-
um vodil vsaj del svojega več kot tri desetletja dolgega vikariata (1554–
86). Nadkonfesionalno vključujoče je bilo tudi Siechlovo zasebno živ-
ljenje, saj se je njegova najmlajša (zakonska!) hči poročila z Adamom
Haidfalkom, večkratnim mariborskim mestnim sodnikom in članom
mestne protestantske elite. Kaže, da je bila pod Siechlom mariborska,
nominalno sicer katoliška župnija v praksi bolj akonfesionalna, a zato ni
bila nobena izjema v tedanji Evropi. Zgolj obstoj verskih ločnic se pod
Siechlom ni odrazil v popolnem konfesionalnem prelomu, saj je prote-
stantska skupnost ostala tesno vpeta v strukture (uradno) katoliške žu-
pnije. Posledično je župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika ostala osišče
celotne skupnosti ali vsaj njenega pomembnega dela. Stanje se je spre-
menilo leto dni po Siechlovi smrti, ko je vikar postal strogo v potriden-
tinskem duhu delujoči Anton Manicor iz današnje južne Tirolske, ki je
protestante izgnal iz župnijskih struktur, vključno s pokopališči, s čimer
jih je tudi simbolno izločil iz skupnosti (Oman 2020, 327–330).
Na Ptuju je do podobnega preloma v župniji najbrž prišlo leta 1581,
ko je mestni župnik postal pri graških jezuitih izobraženi Jurij Khobl
iz Kranja, ki je nasledil Gašperja Unholda (Oman 2020, 331), vendar ni
znano, ali je bila župnijska cerkev sv. Jurija pod Unholdom ali sploh kdaj
simultana, kot je bila mariborska pod Siechlom. Prav tako ni znano, če
je bila prehodna selitev sedeža župnije v primestno cerkev sv. Ožbolta
sredi 16. stoletja posledica morebitne rasti ptujske protestantske skup-
257
