Page 50 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 50
razprave, študije, papers
nosti (prim. Slekovec 1889, 70; Mlinarič 2003, 54). Ne v Mariboru ne v
Celju (Pahor 2009, 148) do selitve sedežev župnij ni prišlo, kljub zača-
sni spremembi obeh župnijskih cerkva v »simultani«. Tik pred protire-
formacijsko vizitacijo Ptuja leta 1587, baje prvo v štajerskih mestih, naj
bi ptujski protestanti bogoslužja še imeli v (nekdanji) cerkvi Vseh svetih
(sprva sinagoga) (Winkelmann 1933, 105), a je možno, da niso bili njeni
izključni uporabniki. Ko si skupnost po smrti notranjeavstrijskega nad-
vojvoda in štajerskega deželnega kneza Karla II. (vl. 1564–90) ni povrni-
la le med protireformacijo izgubljenih treh ali štirih sedežev v mestnem
svetu, temveč je njihovo število povečala na šest (Winkelmann 1934,
169–170; 1935, 88–89), je šlo najverjetneje za obnovitev števila svétnikov,
ki so jih protestanti nekoč že imeli. Je bila izvorna številka izpogajana?
Morda je bil augsburške veroizpovedi tudi vsaj en ptujski mestni sodnik,
Benedikt Totting, bodoči mož Ane Strusniger, leta 1572 (Zadravec 2017,
292), čeprav je kot protestant izrecno izpričan šele 17 let kasneje (Oman
2019, 659, 669). Vsekakor so bili protestanti na Ptuju v poznem 16. stole-
tju del meščanske elite, in dokler so to ostali, je bila določena mera med-
konfesionalnega sodelovanja v mestu nujna že zaradi urejanja vsakda-
njih političnih in gospodarskih zadev.
Izgon javnega protestantskega verskega življenja iz obeh mest se v
njiju ni odrazil enako, hkrati pa ni bil popoln. Mariborska skupnost,
nedvomno tudi zaradi bližine cerkvenega središča dravskopoljskih pro-
testantov na Betnavi, vzpostavljenega zlasti zaradi njihovega izgona iz
katoliških župnij (Oman 2018a), je cvetela naprej. Okoli leta 1595 se je k
augsburški veroizpovedi v Mariboru javno prištevalo 88 hišnih gospo-
darjev, vključno z mestnim sodnikom, devetimi mestnimi svétniki in
vsemi štirimi četrtniki (Oman 2012, GZM 37/24, 53–56).9 Za Ptuj številke
niso znane, a sodeč po podatkih verske komisije iz leta 1600 med pog-
lavarji meščanskih družin tedaj verjetno ni bilo več kot trideset prote-
stantov (prim. Winkelmann 1936, 94–95). Bolj kot izgon javnega verske-
ga življenja iz mesta je ptujsko protestantsko skupnost mogoče prizadel
9 Malce starejši, a nedatiran davčni seznam beleži 189 neplemiških in necerkvenih
obvezancev, vključno z vdovami in dediči, s 16 meščani brez lastnih hiš in z nekaj
obvezanci brez meščanskega statusa (Hozjan 1991).
258
nosti (prim. Slekovec 1889, 70; Mlinarič 2003, 54). Ne v Mariboru ne v
Celju (Pahor 2009, 148) do selitve sedežev župnij ni prišlo, kljub zača-
sni spremembi obeh župnijskih cerkva v »simultani«. Tik pred protire-
formacijsko vizitacijo Ptuja leta 1587, baje prvo v štajerskih mestih, naj
bi ptujski protestanti bogoslužja še imeli v (nekdanji) cerkvi Vseh svetih
(sprva sinagoga) (Winkelmann 1933, 105), a je možno, da niso bili njeni
izključni uporabniki. Ko si skupnost po smrti notranjeavstrijskega nad-
vojvoda in štajerskega deželnega kneza Karla II. (vl. 1564–90) ni povrni-
la le med protireformacijo izgubljenih treh ali štirih sedežev v mestnem
svetu, temveč je njihovo število povečala na šest (Winkelmann 1934,
169–170; 1935, 88–89), je šlo najverjetneje za obnovitev števila svétnikov,
ki so jih protestanti nekoč že imeli. Je bila izvorna številka izpogajana?
Morda je bil augsburške veroizpovedi tudi vsaj en ptujski mestni sodnik,
Benedikt Totting, bodoči mož Ane Strusniger, leta 1572 (Zadravec 2017,
292), čeprav je kot protestant izrecno izpričan šele 17 let kasneje (Oman
2019, 659, 669). Vsekakor so bili protestanti na Ptuju v poznem 16. stole-
tju del meščanske elite, in dokler so to ostali, je bila določena mera med-
konfesionalnega sodelovanja v mestu nujna že zaradi urejanja vsakda-
njih političnih in gospodarskih zadev.
Izgon javnega protestantskega verskega življenja iz obeh mest se v
njiju ni odrazil enako, hkrati pa ni bil popoln. Mariborska skupnost,
nedvomno tudi zaradi bližine cerkvenega središča dravskopoljskih pro-
testantov na Betnavi, vzpostavljenega zlasti zaradi njihovega izgona iz
katoliških župnij (Oman 2018a), je cvetela naprej. Okoli leta 1595 se je k
augsburški veroizpovedi v Mariboru javno prištevalo 88 hišnih gospo-
darjev, vključno z mestnim sodnikom, devetimi mestnimi svétniki in
vsemi štirimi četrtniki (Oman 2012, GZM 37/24, 53–56).9 Za Ptuj številke
niso znane, a sodeč po podatkih verske komisije iz leta 1600 med pog-
lavarji meščanskih družin tedaj verjetno ni bilo več kot trideset prote-
stantov (prim. Winkelmann 1936, 94–95). Bolj kot izgon javnega verske-
ga življenja iz mesta je ptujsko protestantsko skupnost mogoče prizadel
9 Malce starejši, a nedatiran davčni seznam beleži 189 neplemiških in necerkvenih
obvezancev, vključno z vdovami in dediči, s 16 meščani brez lastnih hiš in z nekaj
obvezanci brez meščanskega statusa (Hozjan 1991).
258
