Page 51 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 51
žiga oman
odhod predikanta gospodov Stubenbergov z Vurberka na Betnavo leta
1593 (Oman 2018b, 32).
Z izgonom javnega protestantskega verskega življenja iz obeh mest
so se konfesionalne ločnice v njiju gotovo okrepile, kar je deželnoknež-
ja politika še zaostrovala. Zatišje, ki je v Notranji Avstriji prevladova-
lo v času regentstva (1590–95) (Pörtner 2001, 110–111), se je leta 1596 do-
končno končalo z nastopom nadvojvoda Ferdinanda II. (vl. do 1637, od
1619. svetorimski cesar), ko je deželni knez tudi mariborski in ptujski
protestantski meščanski eliti iz rok iztrgal avtonomno mestno oblast
(Oman 2014, 360–361). Z odstranitvijo protestantskega mestnega sodni-
ka (v Mariboru) in svétnikov ni le aktivno posegel v mestno avtonomi-
jo, temveč tudi v družbeno ravnotežje moči, saj je eliti odvzel oblast ter
jo predal katoličanom nižjega stanu ali tujcem (prim. Pörtner 2001, 146).
Ustvaril je novo meščansko elito, ki je postala njegovo orožje v boju zo-
per »sektaše«. A povsem gladko ni šlo, saj skupnostnih vezi niso mogle
čez noč pretrgati zgolj rošade v mestnih svetih. V Mariboru so še spo-
mladi 1597 (vsaj nominalno) katoliški mestni svétniki za mestnega sod-
nika zadnjič izvolili protestanta, ki se jim je navzlic »krivi veri« očitno
zdel najprimernejši za tako pomembno funkcijo. Šele v začetku leta 1598
od deželnega kneza ukazana izvolitev strogega katoličana za mestnega
sodnika je privedla do ostrega nastopa mestnih oblasti zoper protestant-
ske sosede (Oman 2014, 360–361). Tudi na Ptuju se je šikaniranje pro-
testantskih someščanov s strani mestnih oblasti (Slekovec 1889, 87–88)
začelo po nastopu nadvojvoda Ferdinanda II.
Glede na predhodno mirno sobivanje ni težko razumeti, zakaj so
kljub množičnim spreobrnitvam na začetku leta 1600 kasnejše vizitaci-
je v obeh mestih vse do konca dvajsetih oziroma začetka tridesetih let 17.
stoletja pogosto naletele na večje ali manjše število javno izpričanih pro-
testantov in zlasti protestantk (gl. Oman 2020, 334 sl.). Predvsem poro-
čila iz prvih dveh desetletij 17. stoletja potrjujejo, da je bila spreobrnitev
pred komisijo neredko lažna, čeprav se večina javno ni več prištevala k
augsburški veroizpovedi. Četudi so bile deloma nominalne, množične
spreobrnitve pričajo o fluidnosti verskih identitet. Podobno kot pri so-
očanju s konfesionalno pluralnostjo je pri mnogih tudi ob njenem zati-
259
odhod predikanta gospodov Stubenbergov z Vurberka na Betnavo leta
1593 (Oman 2018b, 32).
Z izgonom javnega protestantskega verskega življenja iz obeh mest
so se konfesionalne ločnice v njiju gotovo okrepile, kar je deželnoknež-
ja politika še zaostrovala. Zatišje, ki je v Notranji Avstriji prevladova-
lo v času regentstva (1590–95) (Pörtner 2001, 110–111), se je leta 1596 do-
končno končalo z nastopom nadvojvoda Ferdinanda II. (vl. do 1637, od
1619. svetorimski cesar), ko je deželni knez tudi mariborski in ptujski
protestantski meščanski eliti iz rok iztrgal avtonomno mestno oblast
(Oman 2014, 360–361). Z odstranitvijo protestantskega mestnega sodni-
ka (v Mariboru) in svétnikov ni le aktivno posegel v mestno avtonomi-
jo, temveč tudi v družbeno ravnotežje moči, saj je eliti odvzel oblast ter
jo predal katoličanom nižjega stanu ali tujcem (prim. Pörtner 2001, 146).
Ustvaril je novo meščansko elito, ki je postala njegovo orožje v boju zo-
per »sektaše«. A povsem gladko ni šlo, saj skupnostnih vezi niso mogle
čez noč pretrgati zgolj rošade v mestnih svetih. V Mariboru so še spo-
mladi 1597 (vsaj nominalno) katoliški mestni svétniki za mestnega sod-
nika zadnjič izvolili protestanta, ki se jim je navzlic »krivi veri« očitno
zdel najprimernejši za tako pomembno funkcijo. Šele v začetku leta 1598
od deželnega kneza ukazana izvolitev strogega katoličana za mestnega
sodnika je privedla do ostrega nastopa mestnih oblasti zoper protestant-
ske sosede (Oman 2014, 360–361). Tudi na Ptuju se je šikaniranje pro-
testantskih someščanov s strani mestnih oblasti (Slekovec 1889, 87–88)
začelo po nastopu nadvojvoda Ferdinanda II.
Glede na predhodno mirno sobivanje ni težko razumeti, zakaj so
kljub množičnim spreobrnitvam na začetku leta 1600 kasnejše vizitaci-
je v obeh mestih vse do konca dvajsetih oziroma začetka tridesetih let 17.
stoletja pogosto naletele na večje ali manjše število javno izpričanih pro-
testantov in zlasti protestantk (gl. Oman 2020, 334 sl.). Predvsem poro-
čila iz prvih dveh desetletij 17. stoletja potrjujejo, da je bila spreobrnitev
pred komisijo neredko lažna, čeprav se večina javno ni več prištevala k
augsburški veroizpovedi. Četudi so bile deloma nominalne, množične
spreobrnitve pričajo o fluidnosti verskih identitet. Podobno kot pri so-
očanju s konfesionalno pluralnostjo je pri mnogih tudi ob njenem zati-
259
