Page 371 - Petelin, Ana, in Helena Skočir. 2020. Ur. Raziskovanje za znanje, znanje za zdravje. Zbornik prispevkov z recenzijo. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 371
ultati mirela milanković, vesna zupančič
Ključne ugotovitve smo predstavili v okviru šestih prepoznanih ključnih po-
dročij, ki skupaj tvorijo kompetence in definirajo vlogo odličnega voditelja.
Vodenje
Vodenje je proces, ki vpliva na sodelavce, da izvedejo tisto, kar so si njihovi
vodje zamislili. Je sposobnost vplivanja, spodbujanja in usmerjanja sodelav-
cev k željenim ciljem. Vodenje ni enkratno dejanje, je dalj časa trajajoč proces
vplivanja na ljudi, ki se nanaša na usmerjanje in spreminjanje z namenom do-
seganja ciljev. V kliničnem okolju so potrebne nenehne organizacijske spre-
membe, novi strokovni standardi in racionalna uporaba vseh razpoložljivih
virov, zato mora imeti medicinska sestra, ki opravlja funkcijo vodenja v zdra-
vstveni negi, široko znanje, ki zajema tako strokovno področje kot veščine ko-
munikacije, vodenja in organizacijskih procesov za nadaljnji razvoj stroke in
uvajanje inovacij (Kramar Zupan, 2009). Pri vodenju gre za umetnost mobili-
ziranja drugih, da se želijo boriti za skupne težnje. Pomemben je glagol »že-
leti si«. Vodenje se vedno pojavlja med ljudmi. Ljudi ni možno upravljati, pač
pa voditi. Med vodjo in zaposlenimi se oblikuje specifičen odnos interakcija
(Kramar Zupan, 2009). Vsak posameznik lahko postane vodja, če ima cilje, ki
so izvedljivi v praksi ljudi, ki jih vodi, ter uporablja elemente procesa vodenja.
Stili vodenja
Da je vodja lahko odločen, mora imeti visoko stopnjo samozavesti. Večja
samozavest pa pomeni večjo odgovornost pri delu in boljšo storitev (Laznik,
2017). V kliničnem okolju so potrebne nenehne organizacijske spremem-
be, novi strokovni standardi in racionalna uporaba virov, zato mora imeti
medicinska sestra kot vodja široko znanje, ki zajema področja zdravstvene
nege, komunikacije, aktivnosti in osebnih lastnosti. Poleg naštetega pa mora
znati tudi strateško razmišljati, voditi in organizirati. Mnogi vodje zato upora-
bljajo več različnih vodstvenih stilov, saj ima vsak drugačen namen in se zato
uporablja ob drugem času (Brečko, 2001):
– avtoritativni stil (vodja uporablja statusni položaj kot način usmerjanja
ljudi),
– participativni stil (vodja uporablja statusno, osebnostno in strokovno av-
toriteto),
– patriarhalni – podporni stil (vodja se postavlja v vlogo očeta do zaposle-
nih),
– transakcijski stil (temelji na trgovanju med vodjem in delavcem, sporazu-
mevanje o materialnih, kadrovskih virih itd.),
– transformacijski stil (vodja spodbuja zaposlene k idealom, moralnim vre-
dnotam, k višjim ciljem) in
369
Ključne ugotovitve smo predstavili v okviru šestih prepoznanih ključnih po-
dročij, ki skupaj tvorijo kompetence in definirajo vlogo odličnega voditelja.
Vodenje
Vodenje je proces, ki vpliva na sodelavce, da izvedejo tisto, kar so si njihovi
vodje zamislili. Je sposobnost vplivanja, spodbujanja in usmerjanja sodelav-
cev k željenim ciljem. Vodenje ni enkratno dejanje, je dalj časa trajajoč proces
vplivanja na ljudi, ki se nanaša na usmerjanje in spreminjanje z namenom do-
seganja ciljev. V kliničnem okolju so potrebne nenehne organizacijske spre-
membe, novi strokovni standardi in racionalna uporaba vseh razpoložljivih
virov, zato mora imeti medicinska sestra, ki opravlja funkcijo vodenja v zdra-
vstveni negi, široko znanje, ki zajema tako strokovno področje kot veščine ko-
munikacije, vodenja in organizacijskih procesov za nadaljnji razvoj stroke in
uvajanje inovacij (Kramar Zupan, 2009). Pri vodenju gre za umetnost mobili-
ziranja drugih, da se želijo boriti za skupne težnje. Pomemben je glagol »že-
leti si«. Vodenje se vedno pojavlja med ljudmi. Ljudi ni možno upravljati, pač
pa voditi. Med vodjo in zaposlenimi se oblikuje specifičen odnos interakcija
(Kramar Zupan, 2009). Vsak posameznik lahko postane vodja, če ima cilje, ki
so izvedljivi v praksi ljudi, ki jih vodi, ter uporablja elemente procesa vodenja.
Stili vodenja
Da je vodja lahko odločen, mora imeti visoko stopnjo samozavesti. Večja
samozavest pa pomeni večjo odgovornost pri delu in boljšo storitev (Laznik,
2017). V kliničnem okolju so potrebne nenehne organizacijske spremem-
be, novi strokovni standardi in racionalna uporaba virov, zato mora imeti
medicinska sestra kot vodja široko znanje, ki zajema področja zdravstvene
nege, komunikacije, aktivnosti in osebnih lastnosti. Poleg naštetega pa mora
znati tudi strateško razmišljati, voditi in organizirati. Mnogi vodje zato upora-
bljajo več različnih vodstvenih stilov, saj ima vsak drugačen namen in se zato
uporablja ob drugem času (Brečko, 2001):
– avtoritativni stil (vodja uporablja statusni položaj kot način usmerjanja
ljudi),
– participativni stil (vodja uporablja statusno, osebnostno in strokovno av-
toriteto),
– patriarhalni – podporni stil (vodja se postavlja v vlogo očeta do zaposle-
nih),
– transakcijski stil (temelji na trgovanju med vodjem in delavcem, sporazu-
mevanje o materialnih, kadrovskih virih itd.),
– transformacijski stil (vodja spodbuja zaposlene k idealom, moralnim vre-
dnotam, k višjim ciljem) in
369
