Page 77 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 77
prvi veliki pripovedni tekst slovenske književnosti in njegovi konteksti ...
vendar ne tudi nerazložljivo tipološko lastnost, da se s preučevanjem
tekstnih fenomenov preteklosti ukvarjajo med drugimi tudi primerki, ki
jih je František Ladislav Čelakovský v svoji Krajnski literaturi opisal kot
»nepoklican[e] pisalc[e], ki bi jim bolj kot pero in tintnik v roke sodila vile
in motika« (Čelakovský 1832, 444). Misliti je, da za lastno početje niso nuj-
no prav posebej nadarjeni ali so celo izrazito netalentirani za tisto, kar poč-
no, in jih je tako zla usoda pahnila v poklic, ki mu kar niso kos, njihove
zmožnosti pa bi prav zablestele v kateri drugi človeški dajalnosti, le v zgo-
dovinopisju ne. Tako jih dičijo predvsem dober namen najčistejšega kova,
nepopisna želja do branja in strastna vnema do brezpogojnega pritrjevanja
njihovemu »velikemu slovenskemu pesniku« ali »največjemu slovenskemu
pisatelju«, in sicer ponavadi brez posebnega kritičnega sita v vsem, kar je
njihov literarni idol pač dal na papir. Njihovo pisanje običajno zadiši po lju-
bezenskem in/ali (vero)izpovednem ...
Tako literarno starinoslovje ni bilo do Funtka niti približno tako
dobrovoljno, kot je v svoji kritiki predpostavljal Cankar: zaljubilo se je pač
v njegove strastne, toda marsikdaj pristranske sodbe in obsodbe ter jih ob
vsaki priliki ponavljalo z mislijo, da je enako lucidno, kot je znal biti on sam
(Grdina 2003, 271). Zagotovo njegov diskurz ni (bil) niti blizu tekstne suge-
stivnosti, ki nareja Cankarja za nekaj izjemnega.
Funtku se je tako dogodil »izbris« iz kanona in obrobja literarnega raz
voja slovenske književnosti, toda ni bil niti prvi niti edini, ki se mu je pripe-
tilo kaj takega. Že pred njim je bil ob premenah paradigem narodne identi-
fikacije in s slednjo povezanega razumevanja »narodne književnosti« med
staro šaro še pri živem telesu potisnjen slovenski pesniški bard, s čigar po-
ezijo so zgodnji slovenski meščani v ustavni dobi zavoljo pomanjkanja pri-
merno uglajene govorice v slovenskem jeziku zakrivali svojo jezikovno ne-
kompetenco na gladkem salonskem parketu – Jovan Vesel Koseski.
Toda tudi ta ni bil prvi s takšno literarno usodo. Pred njim je bila za-
voljo stremljenj in ukrepov katoliške verske reformacije in rekatolizacije do
epohalnega dela Janeza Vajkarda Valvasorja potisnjena v pozabo »zvezd
niška zasedba« prvih slovenskih pisateljev, protestantskih književnikov
16. stoletja. Pa še ti niso bili prvi, ki so za nekaj časa odšli med izbrisa-
ne in pozabljene. Kajti prvi, ki se mu je to v slovenski književnosti zgodi-
lo – na damnatio memoriae je bil, kot se zdi, obsojen uradno, s soglasjem
zadnjega superintendenta evangeličanske cerkve na Kranjskem, Felicijana
Trubarja –, je bil nihče drug kot drugi škof »prave stare vere krščanske« na
Kranjskem, Sebastijan Krelj (1538–1567).
77
vendar ne tudi nerazložljivo tipološko lastnost, da se s preučevanjem
tekstnih fenomenov preteklosti ukvarjajo med drugimi tudi primerki, ki
jih je František Ladislav Čelakovský v svoji Krajnski literaturi opisal kot
»nepoklican[e] pisalc[e], ki bi jim bolj kot pero in tintnik v roke sodila vile
in motika« (Čelakovský 1832, 444). Misliti je, da za lastno početje niso nuj-
no prav posebej nadarjeni ali so celo izrazito netalentirani za tisto, kar poč-
no, in jih je tako zla usoda pahnila v poklic, ki mu kar niso kos, njihove
zmožnosti pa bi prav zablestele v kateri drugi človeški dajalnosti, le v zgo-
dovinopisju ne. Tako jih dičijo predvsem dober namen najčistejšega kova,
nepopisna želja do branja in strastna vnema do brezpogojnega pritrjevanja
njihovemu »velikemu slovenskemu pesniku« ali »največjemu slovenskemu
pisatelju«, in sicer ponavadi brez posebnega kritičnega sita v vsem, kar je
njihov literarni idol pač dal na papir. Njihovo pisanje običajno zadiši po lju-
bezenskem in/ali (vero)izpovednem ...
Tako literarno starinoslovje ni bilo do Funtka niti približno tako
dobrovoljno, kot je v svoji kritiki predpostavljal Cankar: zaljubilo se je pač
v njegove strastne, toda marsikdaj pristranske sodbe in obsodbe ter jih ob
vsaki priliki ponavljalo z mislijo, da je enako lucidno, kot je znal biti on sam
(Grdina 2003, 271). Zagotovo njegov diskurz ni (bil) niti blizu tekstne suge-
stivnosti, ki nareja Cankarja za nekaj izjemnega.
Funtku se je tako dogodil »izbris« iz kanona in obrobja literarnega raz
voja slovenske književnosti, toda ni bil niti prvi niti edini, ki se mu je pripe-
tilo kaj takega. Že pred njim je bil ob premenah paradigem narodne identi-
fikacije in s slednjo povezanega razumevanja »narodne književnosti« med
staro šaro še pri živem telesu potisnjen slovenski pesniški bard, s čigar po-
ezijo so zgodnji slovenski meščani v ustavni dobi zavoljo pomanjkanja pri-
merno uglajene govorice v slovenskem jeziku zakrivali svojo jezikovno ne-
kompetenco na gladkem salonskem parketu – Jovan Vesel Koseski.
Toda tudi ta ni bil prvi s takšno literarno usodo. Pred njim je bila za-
voljo stremljenj in ukrepov katoliške verske reformacije in rekatolizacije do
epohalnega dela Janeza Vajkarda Valvasorja potisnjena v pozabo »zvezd
niška zasedba« prvih slovenskih pisateljev, protestantskih književnikov
16. stoletja. Pa še ti niso bili prvi, ki so za nekaj časa odšli med izbrisa-
ne in pozabljene. Kajti prvi, ki se mu je to v slovenski književnosti zgodi-
lo – na damnatio memoriae je bil, kot se zdi, obsojen uradno, s soglasjem
zadnjega superintendenta evangeličanske cerkve na Kranjskem, Felicijana
Trubarja –, je bil nihče drug kot drugi škof »prave stare vere krščanske« na
Kranjskem, Sebastijan Krelj (1538–1567).
77
