Page 196 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 196
Potomec starogrščine npr. ni le novogrščina, uradni državni jezik
Helenske republike in uradni državni jezik Republike Ciper, pač pa je kot
sistem govorjene kode preživela tudi v 9 občinah polotoka Salento v južno-
italijanski Apuliji med pripadniki griko-salentinske manjšine in 5 vaseh v
kalabrijski provinci Reggio ter 2 četrtih mesta Reggia. Italijani govore apu-
lijskih Grkov označujejo s terminom il dialetto grecanico o grico, govore v
Kalabriji pa il dialetto greco-calabro. Govorcem obeh grških izolatov je bil
dodeljen status uradnih narodnih manjšin, njihovima govoroma pa status
MJ na državni ravni. Navzlic osnovanju kulturno-jezikovnih inštitutov in
observatorijev, katerih nalogi sta uvajanje grščine v šole in priprava dvoje-
zičnih, italijansko-grških, smerokazov, je večina projektov obtičala v zače-
tni fazi. Dilema, ali ta mikrojezika, polna italijanskih neologizmov, katerih
uradna pisava je latinica, izvirata iz antične ali srednjeveške grščine, se ve-
liko bolj nagiba v prid hipotezi, da predstavljata moderno stopnjo starogr-
ščine (Skubic 1982, 23).
Po poti transformacije je iz oglejske vulgarne latinščine nastal današ-
nji romanski jezik, imenovan furlanščina, na državni ravni, torej v ustavo
Republike Italije vpisani MJ, eden izmed 3 MJ italijanske dežele FJK. Jezik
naših sosedov je bil kljub izredno bogatemu literarnemu pedigreju in stole-
tjem razvoja govorne tradicije prvič omenjen v italijanskem pravu leta 1977,
in sicer v Zakonu št. 546/1977, Obnova območij dežele FJK in dežele Veneta
po potresu leta 1976, čeravno ne še s svojim pravim imenom, temveč pod
formulacijo »jezik Furlanije« (Cisilino 2001, 122). Uradni status marilenghe
(»maternega jezika«, to je namreč sinonim, ki se ga poslužujejo sami govor-
ci furlanščine za označevanje svoje kode) je neprimerno boljši kot kdaj koli
v preteklosti. Mnoštvo zakonov, odlokov in drugih pravnih aktov, spreje-
tih tako na državni kot deželni ravni, mu daje velike možnosti (samo)pro-
mocije in razvoja na vseh ravneh življenja. Osveščenost govorcev pa je še
vedno prenizka, da bi uveljavljali svoje ustavne pravice. Vpliv pretekle jezi-
kovne politike njihove širše domovine Italije, ki je bila izrazito nenaklonje-
na priznavanju pravic večini narodnih manjšin na svojem ozemlju, namreč
pri velikem deležu furlanofonov ostaja vsaj delno zakoreninjen. Osnovne
norme jezika so jasno postavljene, proces standardizacije še poteka, pri če-
mer precejšnjo zavoro predstavljajo 3 moteči faktorji: dialektalna razceplje-
nost, vpliv sorodnega beneškega adstrata, predvsem spričo intenzivne evo-
lucije strokovnega in znanstvenega jezikovnega registra, v zadnjem času pa
tudi intenzivna hibridizacija z italijanščino. Po zadnjih raziskavah se števi-
lo furlansko govorečih znotraj dežele FJK suče okoli 600.000 (ARLeF 2014,
572
Helenske republike in uradni državni jezik Republike Ciper, pač pa je kot
sistem govorjene kode preživela tudi v 9 občinah polotoka Salento v južno-
italijanski Apuliji med pripadniki griko-salentinske manjšine in 5 vaseh v
kalabrijski provinci Reggio ter 2 četrtih mesta Reggia. Italijani govore apu-
lijskih Grkov označujejo s terminom il dialetto grecanico o grico, govore v
Kalabriji pa il dialetto greco-calabro. Govorcem obeh grških izolatov je bil
dodeljen status uradnih narodnih manjšin, njihovima govoroma pa status
MJ na državni ravni. Navzlic osnovanju kulturno-jezikovnih inštitutov in
observatorijev, katerih nalogi sta uvajanje grščine v šole in priprava dvoje-
zičnih, italijansko-grških, smerokazov, je večina projektov obtičala v zače-
tni fazi. Dilema, ali ta mikrojezika, polna italijanskih neologizmov, katerih
uradna pisava je latinica, izvirata iz antične ali srednjeveške grščine, se ve-
liko bolj nagiba v prid hipotezi, da predstavljata moderno stopnjo starogr-
ščine (Skubic 1982, 23).
Po poti transformacije je iz oglejske vulgarne latinščine nastal današ-
nji romanski jezik, imenovan furlanščina, na državni ravni, torej v ustavo
Republike Italije vpisani MJ, eden izmed 3 MJ italijanske dežele FJK. Jezik
naših sosedov je bil kljub izredno bogatemu literarnemu pedigreju in stole-
tjem razvoja govorne tradicije prvič omenjen v italijanskem pravu leta 1977,
in sicer v Zakonu št. 546/1977, Obnova območij dežele FJK in dežele Veneta
po potresu leta 1976, čeravno ne še s svojim pravim imenom, temveč pod
formulacijo »jezik Furlanije« (Cisilino 2001, 122). Uradni status marilenghe
(»maternega jezika«, to je namreč sinonim, ki se ga poslužujejo sami govor-
ci furlanščine za označevanje svoje kode) je neprimerno boljši kot kdaj koli
v preteklosti. Mnoštvo zakonov, odlokov in drugih pravnih aktov, spreje-
tih tako na državni kot deželni ravni, mu daje velike možnosti (samo)pro-
mocije in razvoja na vseh ravneh življenja. Osveščenost govorcev pa je še
vedno prenizka, da bi uveljavljali svoje ustavne pravice. Vpliv pretekle jezi-
kovne politike njihove širše domovine Italije, ki je bila izrazito nenaklonje-
na priznavanju pravic večini narodnih manjšin na svojem ozemlju, namreč
pri velikem deležu furlanofonov ostaja vsaj delno zakoreninjen. Osnovne
norme jezika so jasno postavljene, proces standardizacije še poteka, pri če-
mer precejšnjo zavoro predstavljajo 3 moteči faktorji: dialektalna razceplje-
nost, vpliv sorodnega beneškega adstrata, predvsem spričo intenzivne evo-
lucije strokovnega in znanstvenega jezikovnega registra, v zadnjem času pa
tudi intenzivna hibridizacija z italijanščino. Po zadnjih raziskavah se števi-
lo furlansko govorečih znotraj dežele FJK suče okoli 600.000 (ARLeF 2014,
572
