Page 200 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 200
rih 200 let, je uživala status uradnega jezika, standardiziranega na pod-
lagi ravenskih in goričkih govorov. Danes pa nekdanji prekmurski knjižni
jezik velja za del najvzhodnejše slovenske narečne skupine, to je panonske.
Spričo izgube statusa jezika in povratka k statusu narečja je prekmurski je-
zik kategoriziran kot eden spornih jezikov ali narečij oz. jezikov brez do-
rečenega statusa. Priznavanje statusa uradnega jezika prekmurščini je bilo
očitno trn v peti vsem dosedanjim političnim sistemom, pod katerimi se
je znašlo njeno govorno območje. Že od zgodnje faze njenega vzporednega
razvoja z osrednjo, kranjsko, varianto slovenščine je prekmurščina slednji
pravzaprav pomenila konkurenco, zatorej so se je jugoslovanske oz. sloven-
ske oblasti morale otresti. Ohranjajo pa jo cerkvene oblasti kot jezik evan-
geličanskega obredja tako v Prekmurju kot tudi v Porabju na Madžarskem.
Vendar za razliko od npr. govorcev furlanščine, ki jim zakon dovoljuje vse-
stransko uporabo njihovega jezika, a tega ne znajo izkoristiti zaradi preniz-
ke stopnje jezikovne zavesti ali jezikovne nečimrnosti,4 se prekmurski go-
vorci niso predali apatiji, temveč zvesto gojijo lastno jezikovno tradicijo, s
čimer izražajo naravno instinktivno pripadnost svoji ožji domovini in pla-
vajo dalje s tokom njenih specifičnih šeg in običajev. Prekmurščina tako
ohranja temeljno identitetno vlogo populacije v obmejnem prostoru med
Slovenijo, Madžarsko in Hrvaško.
S povsem drugačno jezikovno atmosfero pa imamo opraviti pri dru-
gem spornem jeziku oz. osamosvojenem slovenskem narečju, rezijanščini,
ki se uporablja v Prekmurju in Železni županiji diametralno nasprotnem
govornem območju. Rozajanski langač je deležen statusa MJ, vendar ne pod
tem imenom, pač pa v okviru standardne slovenščine znotraj Videmske
pokrajine, skupaj z nadiškimi in s terskimi govori. Število aktivnih govor-
cev tega usihajočega idioma je zreducirano na skrajni minimum, čeprav
ga oživljajo s poučevanjem na tamkajšnji osnovni šoli in promocijo v obli-
ki številnih projektov Kulturnega društva Rozajanski Dum. Pod močnim
vplivom italijanske politike Rezijani še vedno zanikajo svoje slovenske ko-
renine. Njihov odklonilen odnos do Slovencev, ki jih imenujejo ti Buški5,
pa ostaja povezan z idealizirano podobo o svojem izvoru, z mitom o jezi-
ku, izpeljanem iz ruščine. Dapit pravi celo, da »je oznaka slovenskosti za-
nje zastrašujoča« (2004, 38). Mit so ustvarili posamezni jezikoslovci, zlasti
Baudoin De Courtenay, ki je kasneje priznal svojo zmoto, in Eric P. Hamp.
Nizozemcu Hanu Steenwijku pa gre zahvala za tri temeljna dela za pozna-
vanje rezijanščine: pravopis, slovnico in mali pravopisni slovar.
4 Termin, ki ga rad uporablja slovenist Stabej (2017, 24).
5 Standardno slovensko: prebivalci Bovškega.
576
lagi ravenskih in goričkih govorov. Danes pa nekdanji prekmurski knjižni
jezik velja za del najvzhodnejše slovenske narečne skupine, to je panonske.
Spričo izgube statusa jezika in povratka k statusu narečja je prekmurski je-
zik kategoriziran kot eden spornih jezikov ali narečij oz. jezikov brez do-
rečenega statusa. Priznavanje statusa uradnega jezika prekmurščini je bilo
očitno trn v peti vsem dosedanjim političnim sistemom, pod katerimi se
je znašlo njeno govorno območje. Že od zgodnje faze njenega vzporednega
razvoja z osrednjo, kranjsko, varianto slovenščine je prekmurščina slednji
pravzaprav pomenila konkurenco, zatorej so se je jugoslovanske oz. sloven-
ske oblasti morale otresti. Ohranjajo pa jo cerkvene oblasti kot jezik evan-
geličanskega obredja tako v Prekmurju kot tudi v Porabju na Madžarskem.
Vendar za razliko od npr. govorcev furlanščine, ki jim zakon dovoljuje vse-
stransko uporabo njihovega jezika, a tega ne znajo izkoristiti zaradi preniz-
ke stopnje jezikovne zavesti ali jezikovne nečimrnosti,4 se prekmurski go-
vorci niso predali apatiji, temveč zvesto gojijo lastno jezikovno tradicijo, s
čimer izražajo naravno instinktivno pripadnost svoji ožji domovini in pla-
vajo dalje s tokom njenih specifičnih šeg in običajev. Prekmurščina tako
ohranja temeljno identitetno vlogo populacije v obmejnem prostoru med
Slovenijo, Madžarsko in Hrvaško.
S povsem drugačno jezikovno atmosfero pa imamo opraviti pri dru-
gem spornem jeziku oz. osamosvojenem slovenskem narečju, rezijanščini,
ki se uporablja v Prekmurju in Železni županiji diametralno nasprotnem
govornem območju. Rozajanski langač je deležen statusa MJ, vendar ne pod
tem imenom, pač pa v okviru standardne slovenščine znotraj Videmske
pokrajine, skupaj z nadiškimi in s terskimi govori. Število aktivnih govor-
cev tega usihajočega idioma je zreducirano na skrajni minimum, čeprav
ga oživljajo s poučevanjem na tamkajšnji osnovni šoli in promocijo v obli-
ki številnih projektov Kulturnega društva Rozajanski Dum. Pod močnim
vplivom italijanske politike Rezijani še vedno zanikajo svoje slovenske ko-
renine. Njihov odklonilen odnos do Slovencev, ki jih imenujejo ti Buški5,
pa ostaja povezan z idealizirano podobo o svojem izvoru, z mitom o jezi-
ku, izpeljanem iz ruščine. Dapit pravi celo, da »je oznaka slovenskosti za-
nje zastrašujoča« (2004, 38). Mit so ustvarili posamezni jezikoslovci, zlasti
Baudoin De Courtenay, ki je kasneje priznal svojo zmoto, in Eric P. Hamp.
Nizozemcu Hanu Steenwijku pa gre zahvala za tri temeljna dela za pozna-
vanje rezijanščine: pravopis, slovnico in mali pravopisni slovar.
4 Termin, ki ga rad uporablja slovenist Stabej (2017, 24).
5 Standardno slovensko: prebivalci Bovškega.
576
