Page 197 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 197
heterogenost statusov evropskih manj razširjenih jezikov
1), če bi k temu prišteli še delež govorcev iz vzhodne Benečije ter diasporo,
pa bi se končni seštevek verjetno približal milijonu. Dolomitska ladinščina
in švicarska retoromanščina, prav tako neolatinska MRJ, ki po mnenju ve-
čine sodobnih jezikoslovcev skupaj s furlanščino tvorita širšo jezikovno ce-
loto, sta deležna različnih statusov: prvemu Republika Italija priznava enak
status kot furlanščini, drugemu pa Švicarska konfederacija status enega od
4 uradnih državnih jezikov. Kljub navidezno enakovrednemu uradnemu
statusu pa je četrti po vrstnem redu zapisa v švicarski ustavi komajda na
poti standardizacije, v praksi pa često stigmatiziran.
Posebno pozornost vzbuja fenomen vzponov in padcev statusa fur-
lanščini sosedskega in rivalskega jezika, beneščine, jezika nekdanje
Serenissime, ki je bil v srednjem veku zelo razširjen. Upravičeno ga imenu-
jemo neuradna govorjena lingua franca vzhodnega Sredozemlja, saj je igral
funkcijo sporazumevalnega govorjenega in pisnega jezika med določenimi
sloji prebivalstva vzdolž Jadrana in Egejskega morja, zlasti med trgovci, ri-
biči in mornarji. Res pa je, da niti v času največjega ekonomsko-politične-
ga razmaha Benetk ni užival statusa uradnega državnega jezika. Z današ-
njega vidika bi to beneščino iz preteklosti lahko definirali kot mednarodni
poslovni jezik. Morda vzrok za to, da ji ni bil priznan uradni status, tiči v
pomanjkanju književnih del, v beneščini je namreč resnično zaživela zgolj
dramatika. Kasneje pa se je njeno jezikovno območje skrčilo le na ozko
areo v severni Italiji. Takšna situacija se danes ohranja, potemtakem dana-
šnja beneščina sodi med MRJ. Italijansko jezikoslovje jo je dolgo imelo za
enega izmed severnoitalijanskih narečij. Danes pa so si Benečani priborili,
da ji vodstva dežele Benečije ter tržaške in goriške province znotraj dežele
FJK priznavajo status MJ, toda zgolj v smislu ohranjanja kulturne dedišči-
ne, medtem ko ji italijanski državni vrh na osnovi ustave ne priznava ura-
dnega statusa jezikovne manjšine kot njenemu sestrskemu jeziku, furlan-
ščini. Trdoživa ostaja tudi njena raba v slovenski in hrvaški Istri, kjer sicer
biva pod skupno streho s standardno italijanščino, uradno pa še dalje velja
za istrskobeneško narečje.
Proces asimilacije MRJ pa ilustrirajmo s stanjem današnjih čakavskih
hrvaških narečij v Dalmaciji, v katerih je slovanski superstrat zelo izrazit,
medtem ko je v teh govorih ohranjeno le manjše število prvin neolatinske-
ga substrata. Govorimo o sledeh 2 povsem opuščenih variant dalmatščine,
naslednice vzhodne latinščine z začetka našega štetja: veljotščini, v svoji
domovini na otoku Krku imenovani veklisun, ter dubrovniški dalmatščini,
bolj znani pod italijansko oznako il ragusano. Slednjo naj bi po Skubičevih
573
1), če bi k temu prišteli še delež govorcev iz vzhodne Benečije ter diasporo,
pa bi se končni seštevek verjetno približal milijonu. Dolomitska ladinščina
in švicarska retoromanščina, prav tako neolatinska MRJ, ki po mnenju ve-
čine sodobnih jezikoslovcev skupaj s furlanščino tvorita širšo jezikovno ce-
loto, sta deležna različnih statusov: prvemu Republika Italija priznava enak
status kot furlanščini, drugemu pa Švicarska konfederacija status enega od
4 uradnih državnih jezikov. Kljub navidezno enakovrednemu uradnemu
statusu pa je četrti po vrstnem redu zapisa v švicarski ustavi komajda na
poti standardizacije, v praksi pa često stigmatiziran.
Posebno pozornost vzbuja fenomen vzponov in padcev statusa fur-
lanščini sosedskega in rivalskega jezika, beneščine, jezika nekdanje
Serenissime, ki je bil v srednjem veku zelo razširjen. Upravičeno ga imenu-
jemo neuradna govorjena lingua franca vzhodnega Sredozemlja, saj je igral
funkcijo sporazumevalnega govorjenega in pisnega jezika med določenimi
sloji prebivalstva vzdolž Jadrana in Egejskega morja, zlasti med trgovci, ri-
biči in mornarji. Res pa je, da niti v času največjega ekonomsko-politične-
ga razmaha Benetk ni užival statusa uradnega državnega jezika. Z današ-
njega vidika bi to beneščino iz preteklosti lahko definirali kot mednarodni
poslovni jezik. Morda vzrok za to, da ji ni bil priznan uradni status, tiči v
pomanjkanju književnih del, v beneščini je namreč resnično zaživela zgolj
dramatika. Kasneje pa se je njeno jezikovno območje skrčilo le na ozko
areo v severni Italiji. Takšna situacija se danes ohranja, potemtakem dana-
šnja beneščina sodi med MRJ. Italijansko jezikoslovje jo je dolgo imelo za
enega izmed severnoitalijanskih narečij. Danes pa so si Benečani priborili,
da ji vodstva dežele Benečije ter tržaške in goriške province znotraj dežele
FJK priznavajo status MJ, toda zgolj v smislu ohranjanja kulturne dedišči-
ne, medtem ko ji italijanski državni vrh na osnovi ustave ne priznava ura-
dnega statusa jezikovne manjšine kot njenemu sestrskemu jeziku, furlan-
ščini. Trdoživa ostaja tudi njena raba v slovenski in hrvaški Istri, kjer sicer
biva pod skupno streho s standardno italijanščino, uradno pa še dalje velja
za istrskobeneško narečje.
Proces asimilacije MRJ pa ilustrirajmo s stanjem današnjih čakavskih
hrvaških narečij v Dalmaciji, v katerih je slovanski superstrat zelo izrazit,
medtem ko je v teh govorih ohranjeno le manjše število prvin neolatinske-
ga substrata. Govorimo o sledeh 2 povsem opuščenih variant dalmatščine,
naslednice vzhodne latinščine z začetka našega štetja: veljotščini, v svoji
domovini na otoku Krku imenovani veklisun, ter dubrovniški dalmatščini,
bolj znani pod italijansko oznako il ragusano. Slednjo naj bi po Skubičevih
573
