Page 199 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 199
heterogenost statusov evropskih manj razširjenih jezikov
oz. conskimi umetnimi jeziki, npr. esperantom, sloviem, medslovanščino,
ki v praksi niso nikoli resnično zaživeli, ali pa z oživljanjem latinskih govo-
rov, ki jih sicer skozi stoletja do neke mere ohranja pri življenju Katoliška
cerkev z liturgičnim obredjem. Slednja je na ta način v Vatikanski mestni
državi, ob boku italijanščini, do današnjega dne obdržala status uradnega
državnega jezika. Pravzaprav ima današnja latinščina legitimno pravico do
uvrstitve med evropske MRJ.
7. Problem statusa mikrojezikov znotraj RS ter na obmejnih
ozemljih med RS in njenimi sosedami
Kočevska nemščina, osamosvojeno južnobavarsko narečje na območju
med Babnim poljem, Belo krajino in Novim mestom, je primer usihajo-
čega mikrojezika, ki ga je na slovenska tla okoli leta 1330 prineslo nemško
kmečko prebivalstvo na ukaz svojih fevdalnih gospodov. Število uporab-
nikov te kode je doseglo približno 28.000. Z ustanovitvijo Kraljevine SHS
leta 1918 se je nanje zgrnil hud politični pritisk. Zategadelj so se v obdob-
ju med obema vojnama množično izseljevali v ZDA. Leta 1941 so pretežni
del Kočevarjev s posebnim nemško-italijanskim sporazumom preselili v
Posavje in Obsotelje, kasneje pa v Avstrijo in Nemčijo. Le nekaj 100 govor-
cem je uspelo ostati na dolenjski zemlji. Po besedah zgodovinarja Mihaela
Petroviča »je bila le peščica privržena nacistični ideologiji […], na drugi
strani so bili izraziti nasprotniki nacizma, večina vmes pa je bila do poli-
tike nevtralna« (Škerl Kramberger 2018, 12). Po osvoboditvi je bila usoda
mnogih tragična: bili so bodisi izgnani ali pa so našli smrt v jugoslovan-
skih povojnih taboriščih. Manj kot 1.000 Kočevarjev je povojno obdobje
preživelo v Sloveniji, niso pa upali javno izpostavljati svoje nemške iden-
titete. Politika SFRJ jim je zavračala priznavanje kakršnih koli pravic, šele
po osamosvojitvi Slovenije so potomci zdesetkane etnije začeli ustanavljati
društva za ohranitev svoje kulturne dediščine, a še to jim je slovenska po-
litika dovolila z nezaupanjem in oklevanjem. Kočevarščina, osamosvojeno
nemško narečje, sorodno narečjem nemških jezikovnih otočkov v Kanalski
dolini in furlanski Karniji, ni nikoli doživela standardizacije, saj podobno
kot istroromunščina pisne oblike niti ne pozna. Po nekaterih šolskih po-
ročilih z začetka 20. stoletja so se otroci Kočevarjev nemške pisave morali
priučiti šele v tedanjih nemških šolah (Škerl Kramberger 2018, 14).
Prekmurščina predstavlja fenomen v preteklem obdobju priznanega
knjižnega jezika, ki je kasneje zdrsnil na raven narečja. Od leta 1715 do kon-
ca prve svetovne vojne, torej do formiranja Kraljevine SHS, kar pomeni
575
oz. conskimi umetnimi jeziki, npr. esperantom, sloviem, medslovanščino,
ki v praksi niso nikoli resnično zaživeli, ali pa z oživljanjem latinskih govo-
rov, ki jih sicer skozi stoletja do neke mere ohranja pri življenju Katoliška
cerkev z liturgičnim obredjem. Slednja je na ta način v Vatikanski mestni
državi, ob boku italijanščini, do današnjega dne obdržala status uradnega
državnega jezika. Pravzaprav ima današnja latinščina legitimno pravico do
uvrstitve med evropske MRJ.
7. Problem statusa mikrojezikov znotraj RS ter na obmejnih
ozemljih med RS in njenimi sosedami
Kočevska nemščina, osamosvojeno južnobavarsko narečje na območju
med Babnim poljem, Belo krajino in Novim mestom, je primer usihajo-
čega mikrojezika, ki ga je na slovenska tla okoli leta 1330 prineslo nemško
kmečko prebivalstvo na ukaz svojih fevdalnih gospodov. Število uporab-
nikov te kode je doseglo približno 28.000. Z ustanovitvijo Kraljevine SHS
leta 1918 se je nanje zgrnil hud politični pritisk. Zategadelj so se v obdob-
ju med obema vojnama množično izseljevali v ZDA. Leta 1941 so pretežni
del Kočevarjev s posebnim nemško-italijanskim sporazumom preselili v
Posavje in Obsotelje, kasneje pa v Avstrijo in Nemčijo. Le nekaj 100 govor-
cem je uspelo ostati na dolenjski zemlji. Po besedah zgodovinarja Mihaela
Petroviča »je bila le peščica privržena nacistični ideologiji […], na drugi
strani so bili izraziti nasprotniki nacizma, večina vmes pa je bila do poli-
tike nevtralna« (Škerl Kramberger 2018, 12). Po osvoboditvi je bila usoda
mnogih tragična: bili so bodisi izgnani ali pa so našli smrt v jugoslovan-
skih povojnih taboriščih. Manj kot 1.000 Kočevarjev je povojno obdobje
preživelo v Sloveniji, niso pa upali javno izpostavljati svoje nemške iden-
titete. Politika SFRJ jim je zavračala priznavanje kakršnih koli pravic, šele
po osamosvojitvi Slovenije so potomci zdesetkane etnije začeli ustanavljati
društva za ohranitev svoje kulturne dediščine, a še to jim je slovenska po-
litika dovolila z nezaupanjem in oklevanjem. Kočevarščina, osamosvojeno
nemško narečje, sorodno narečjem nemških jezikovnih otočkov v Kanalski
dolini in furlanski Karniji, ni nikoli doživela standardizacije, saj podobno
kot istroromunščina pisne oblike niti ne pozna. Po nekaterih šolskih po-
ročilih z začetka 20. stoletja so se otroci Kočevarjev nemške pisave morali
priučiti šele v tedanjih nemških šolah (Škerl Kramberger 2018, 14).
Prekmurščina predstavlja fenomen v preteklem obdobju priznanega
knjižnega jezika, ki je kasneje zdrsnil na raven narečja. Od leta 1715 do kon-
ca prve svetovne vojne, torej do formiranja Kraljevine SHS, kar pomeni
575
