Page 198 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 198
edbah kot enega uradnih jezikov uporabljali, ob beneščini in hrvaščini,
na dubrovniškem sodišču in v tamkajšnjem senatu še v 15. stoletju. Iz leta
1472 datira odlok raguzejskega senata s pozivom, da je treba v senatu upo-
rabljati dalmatski jezik, v izvirniku lingua latina ragusea (Skubic 1988, 128).
6. Primeri revitalizacije ugaslih oz. usihajočih jezikov
Primera že opuščenih jezikov, ki sta v zadnjih desetletjih vstopila v pro-
ces revitalizacije, očitno pod vplivom evropskih smernic jezikovne politi-
ke, torej v duhu detabuiziranja jezikovnih manjšin, sta keltska jezika kor-
nijščina in manščina. Cornish se je govoril na območju britanske grofije
Kornovalije (Cornwall) in po uradnih podatkih izumrl že konec 18. stoletja,
današnje oživljanje kornijske govorjene besede se zdi potemtakem nekoli-
ko izumetničeno. Manx (Gaelic) pa označuje avtohtone govore prebivalstva
z otoka Man v Irskem morju (The Isle of Man). Slednji ni del Združenega
kraljestva, od leta 1765 dalje namreč uživa status kronske odvisnosti pod
britansko nadoblastjo3 z angleščino kot edinim uradnim jezikom. Zadnji
govorec te keltske jezikovne variante, tesno sorodne irski in škotski gelšči-
ni, pa je umrl šele leta 1974. Odtlej do danes je minilo le dobrih 45 let, kar je
prekratek časovni interval, da bi se lahko jezikovni sistem enostavno izbri-
sal iz spomina celotne starejše in srednje generacije njegovih rojenih govor-
cev. Poleg tega so ga v šole začeli uvajati že pred tem. Leta 1992 pa je bila z
iniciativo revitalizacije ustanovljena posebna Enota za manški jezik. Leta
2009 je sicer Unescov Atlas manščino razglasil za izumrl jezik, kasneje pa
so formulacijo spremenili v kritično ogrožen jezik, kar je predzadnja sto-
pnja ogroženosti. Po podatkih uradnega poročila manške vlade je ob štetju
prebivalstva leta 2011 2,27 % prebivalcev izjavilo, da govorijo manško (Isle
of Man CR 2011, 27). Desetletje pred tem je bilo število nižje za 134 govorcev
(Isle of Man CR 2001, 36). Podatki nam dajo misliti, da iskanje svoje izvir-
ne identitete in potreba po izražanju unikatnosti svojega življenjskega sloga
med prebivalstvom morda vendarle vzbujata težnjo k ponovnemu učenju
jezika svojih prednikov. Po drugi strani pa se vprašamo, ali ne gre nema-
ra le za ustvarjanje umetne komunikacije v »jeziku, ki ostaja zgolj iluzor-
ni lesk ali folklorna preobleka«, kot so podobno dilemo na temo korziščine
opisali Culioli idr. (1997, 13). V tem kontekstu se zdi sociolingvistična situa-
cija prenekaterega MRJ vsaj delno primerljiva z mednarodnimi pomožnimi
3 Ozemlje upravljajo guverner – polkovnik, predsednik parlamenta, imenovanega
Tynwald, predsednica vlade Združenega kraljestva in kraljica v funkciji t. i. manš-
kega lorda.
574
na dubrovniškem sodišču in v tamkajšnjem senatu še v 15. stoletju. Iz leta
1472 datira odlok raguzejskega senata s pozivom, da je treba v senatu upo-
rabljati dalmatski jezik, v izvirniku lingua latina ragusea (Skubic 1988, 128).
6. Primeri revitalizacije ugaslih oz. usihajočih jezikov
Primera že opuščenih jezikov, ki sta v zadnjih desetletjih vstopila v pro-
ces revitalizacije, očitno pod vplivom evropskih smernic jezikovne politi-
ke, torej v duhu detabuiziranja jezikovnih manjšin, sta keltska jezika kor-
nijščina in manščina. Cornish se je govoril na območju britanske grofije
Kornovalije (Cornwall) in po uradnih podatkih izumrl že konec 18. stoletja,
današnje oživljanje kornijske govorjene besede se zdi potemtakem nekoli-
ko izumetničeno. Manx (Gaelic) pa označuje avtohtone govore prebivalstva
z otoka Man v Irskem morju (The Isle of Man). Slednji ni del Združenega
kraljestva, od leta 1765 dalje namreč uživa status kronske odvisnosti pod
britansko nadoblastjo3 z angleščino kot edinim uradnim jezikom. Zadnji
govorec te keltske jezikovne variante, tesno sorodne irski in škotski gelšči-
ni, pa je umrl šele leta 1974. Odtlej do danes je minilo le dobrih 45 let, kar je
prekratek časovni interval, da bi se lahko jezikovni sistem enostavno izbri-
sal iz spomina celotne starejše in srednje generacije njegovih rojenih govor-
cev. Poleg tega so ga v šole začeli uvajati že pred tem. Leta 1992 pa je bila z
iniciativo revitalizacije ustanovljena posebna Enota za manški jezik. Leta
2009 je sicer Unescov Atlas manščino razglasil za izumrl jezik, kasneje pa
so formulacijo spremenili v kritično ogrožen jezik, kar je predzadnja sto-
pnja ogroženosti. Po podatkih uradnega poročila manške vlade je ob štetju
prebivalstva leta 2011 2,27 % prebivalcev izjavilo, da govorijo manško (Isle
of Man CR 2011, 27). Desetletje pred tem je bilo število nižje za 134 govorcev
(Isle of Man CR 2001, 36). Podatki nam dajo misliti, da iskanje svoje izvir-
ne identitete in potreba po izražanju unikatnosti svojega življenjskega sloga
med prebivalstvom morda vendarle vzbujata težnjo k ponovnemu učenju
jezika svojih prednikov. Po drugi strani pa se vprašamo, ali ne gre nema-
ra le za ustvarjanje umetne komunikacije v »jeziku, ki ostaja zgolj iluzor-
ni lesk ali folklorna preobleka«, kot so podobno dilemo na temo korziščine
opisali Culioli idr. (1997, 13). V tem kontekstu se zdi sociolingvistična situa-
cija prenekaterega MRJ vsaj delno primerljiva z mednarodnimi pomožnimi
3 Ozemlje upravljajo guverner – polkovnik, predsednik parlamenta, imenovanega
Tynwald, predsednica vlade Združenega kraljestva in kraljica v funkciji t. i. manš-
kega lorda.
574
