Page 276 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 276
glas manne ob natanko pravem času naroči, kaj morajo postoriti. Gosti
so navdušeni, restavracija postane izjemno uspešna in lastniki začnejo tudi
v druge lokale nameščati podobne učinkovitostne programe.
Udobje manne je delavcem sprva ustrezalo, ker so lahko brez razmi-
šljanja sledili navodilom in uživali v rezultatih uspešnega dela. Vendar idi-
lično sobivanje z računalniškim programom ni dolgo trajalo. Ljudje niso
mogli tekmovati z neskončno učinkovitostjo strojev in umetne inteligence,
zato je avtomatizacija odpravila večino poklicev in delovnih mest. Manna
je imela še eno nalogo. Klasificirala je zaposlene glede na njihovo učinko-
vitost, sposobnost podrejanja in uboganja. Poskuse upora je najprej kazno-
vala z blagim opominom in potem s posebnim zaznamkom v osebni kar-
toteki posameznika. Ko si bil enkrat označen za problematično osebo, nisi
več mogel dobiti službe. Brez službe (in takih je bilo iz dneva v dan več) pa
si končal v posebnem zbirališču nezaželenih, nepotrebnih in nič vrednih.
Zavrženi so životarili v velikih množičnih naselbinah sredi puščave, kjer
so zanje skrbeli roboti. Bogata elita, ki si je lastila moč tehnologije, je pos-
krbela, da so nepotrebni dobili hrano, oblačila in zavetje – tisti minimum,
ki je potreben za reprodukcijo samega življenja. Roboti so imeli še eno na-
logo. Na nevsiljiv ampak vseprisoten način so skrbeli, da nihče ni mogel
zapustiti taborišča. Edina izjema je bila Avstralija: celina, ki jo je odku-
pil razsvetljeni računalniški programer in poslovnež ter jo uredil po nače-
lih odprtega programja in univerzalnega temeljnega dohodka. Prebivalci
Avstralije niso poznali osebne lastnine in je niso niti potrebovali, saj so jim
učinkoviti stroji priskrbeli vse življenjske dobrine in jih povezali v vseobse-
gajočo skupno inteligenco, ki jim je omogočila nepredstavljiv družben na-
predek – podobno kot v pesmi Richarda Brautigana All Watched Over by
Machines of Loving Grace (1967) –, nekakšno kibernetično ekologijo. v ka-
teri smo vsi odrešeni dela in vrnjeni v okrilje narave pod ljubečo milostjo
strojev. Ubežniki iz avtomatiziranega manninega sveta živijo v skladu s
svojimi potrebami, za kar ne potrebujejo oglaševanja ali potrošništva. So
skupnost (communis), v kateri človek in stroj živita skupaj. Takšna skupnost
ne potrebuje ne medijev in ne novinarstva, ker nihče nikogar ne prepriču-
je v nič. Žal pa se avtomatizirani mannin svet vse bolj razrašča, kibernetič-
na utopija pa (trenutno) ni nič drugega kot utopija. Manna v novinarstvu
pa so algoritmi. Kot pravi Stuart Russell v knjigi Human Compatible (2019),
ti algoritmi niso posebej inteligentni, ampak imajo moč, da vplivajo na sta-
lišča in mnenja milijarde ljudi. Narejeni so na načelu »privabljanja klikov«
na določeno vsebino. Tisto, kar naj bi bilo zanimivo za branje, je napisano
652
so navdušeni, restavracija postane izjemno uspešna in lastniki začnejo tudi
v druge lokale nameščati podobne učinkovitostne programe.
Udobje manne je delavcem sprva ustrezalo, ker so lahko brez razmi-
šljanja sledili navodilom in uživali v rezultatih uspešnega dela. Vendar idi-
lično sobivanje z računalniškim programom ni dolgo trajalo. Ljudje niso
mogli tekmovati z neskončno učinkovitostjo strojev in umetne inteligence,
zato je avtomatizacija odpravila večino poklicev in delovnih mest. Manna
je imela še eno nalogo. Klasificirala je zaposlene glede na njihovo učinko-
vitost, sposobnost podrejanja in uboganja. Poskuse upora je najprej kazno-
vala z blagim opominom in potem s posebnim zaznamkom v osebni kar-
toteki posameznika. Ko si bil enkrat označen za problematično osebo, nisi
več mogel dobiti službe. Brez službe (in takih je bilo iz dneva v dan več) pa
si končal v posebnem zbirališču nezaželenih, nepotrebnih in nič vrednih.
Zavrženi so životarili v velikih množičnih naselbinah sredi puščave, kjer
so zanje skrbeli roboti. Bogata elita, ki si je lastila moč tehnologije, je pos-
krbela, da so nepotrebni dobili hrano, oblačila in zavetje – tisti minimum,
ki je potreben za reprodukcijo samega življenja. Roboti so imeli še eno na-
logo. Na nevsiljiv ampak vseprisoten način so skrbeli, da nihče ni mogel
zapustiti taborišča. Edina izjema je bila Avstralija: celina, ki jo je odku-
pil razsvetljeni računalniški programer in poslovnež ter jo uredil po nače-
lih odprtega programja in univerzalnega temeljnega dohodka. Prebivalci
Avstralije niso poznali osebne lastnine in je niso niti potrebovali, saj so jim
učinkoviti stroji priskrbeli vse življenjske dobrine in jih povezali v vseobse-
gajočo skupno inteligenco, ki jim je omogočila nepredstavljiv družben na-
predek – podobno kot v pesmi Richarda Brautigana All Watched Over by
Machines of Loving Grace (1967) –, nekakšno kibernetično ekologijo. v ka-
teri smo vsi odrešeni dela in vrnjeni v okrilje narave pod ljubečo milostjo
strojev. Ubežniki iz avtomatiziranega manninega sveta živijo v skladu s
svojimi potrebami, za kar ne potrebujejo oglaševanja ali potrošništva. So
skupnost (communis), v kateri človek in stroj živita skupaj. Takšna skupnost
ne potrebuje ne medijev in ne novinarstva, ker nihče nikogar ne prepriču-
je v nič. Žal pa se avtomatizirani mannin svet vse bolj razrašča, kibernetič-
na utopija pa (trenutno) ni nič drugega kot utopija. Manna v novinarstvu
pa so algoritmi. Kot pravi Stuart Russell v knjigi Human Compatible (2019),
ti algoritmi niso posebej inteligentni, ampak imajo moč, da vplivajo na sta-
lišča in mnenja milijarde ljudi. Narejeni so na načelu »privabljanja klikov«
na določeno vsebino. Tisto, kar naj bi bilo zanimivo za branje, je napisano
652
