Page 285 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 285
fotografija kot dopolnilo
astronomijo, igre na srečo in naposled tudi pisavo; ker je želel svoje iznajd-
be deliti z drugimi, jih je predstavil takratnemu kralju Egipta, Tamuntu (gr.
Amon), ter za vsako naštel njene koristi. Tako je pisavo pospremil z beseda-
mi: »Ta nauk [...] bo naredil Egipčane modrejše in spominsko sposobnejše,
kajti iznajden je bil kot zdravilo za spomin in modrost.« (Platon 2009, 569)
A vendar, če Tevt kot izumitelj v pisavi vidi zgolj pozitivne lastnos-
ti (kar bi v primeru novih tehnologij lahko veljalo skoraj kot pravilo), je
Tamuntov pogled stvarnejši, brezinteresen, saj si ne lasti novega odkritja,
zato lažje vidi tako njegove pozitivne kot tudi negativne posledice.
Ta (iznajdba) bo namreč v dušah tistih, ki se (je) naučijo, zaradi
zanemarjanja spomina povzročila pozabo, ker se bodo zaradi zau-
panja v pisanje spominjali od zunaj, zaradi tujih znakov, ne pa od
znotraj, sami od sebe. Torej nisi našel zdravila za spomin,
ampak za spominjanje. In učencem pridobivaš vi-
dez modrosti, ne (njene) resnice. Veliko bodo namreč od tebe slišali,
in ne da bi se poučili, se jim bo zdelo, da marsikaj poznajo, čeprav
večinoma ne poznajo ničesar in se je z njimi težko družiti, ker niso
postali modri, ampak navidezno modri. (Platon 2009, 569)
Iz navedenega je bržkone razvidno, zakaj Platonovo besedilo ohranja
aktualnost, saj se vsak novi tehnološki medij najprej oglašuje skozi svo-
je pozitivne vidike, šele zatem pa se pokažejo tudi njegovi »stranski učin-
ki« in kompleksni vplivi na različnih ravneh, vključno z duševnimi proce-
si, kot učinkovito pokaže npr. Friedrich Kittler v primeru gramofona, filma
in pisalnega stroja: šele razvoj omenjenih medijev omogoča konceptual-
ni in tehnološki okvir, v katerem lahko razumemo psihoanalizo Jacquesa
Lacana (Kittler 1999, 18). Glede vprašanja spomina in spominjanja, na ka-
tera opozarja Platon, se niti ni treba vračati k tehnologijam, ki so bile raz-
vite v 19. stoletju, dovolj je razmislek o tem, kaj za spomin (v individual-
nem smislu) in spominjanje (v kulturnem smislu) danes pomenita internet
ali Wikipedia.
Ni zanemarljivo, da Platon v svoji pripovedi uporabi izraz zdravilo –
Tevt pisavo opisuje kot zdravilo za spomin in modrost, Tamunt kot zdra-
vilo za spominjanje. Grški izraz za zdravilo je phármakon, ki pomeni obe-
nem zdravilo in strup, kar nakazuje, da je tudi pisavo treba razumeti v tem
smislu – tako kot zdravilo kot tudi kot strup. Uroš Grilc v svojem komen-
tarju dodaja: »Phármakon, po drugi strani, ni zvedljiv niti na strup niti na
zdravilo, njegovo učinkovanje nima niti zgolj telesnega niti zgolj duševne-
661
astronomijo, igre na srečo in naposled tudi pisavo; ker je želel svoje iznajd-
be deliti z drugimi, jih je predstavil takratnemu kralju Egipta, Tamuntu (gr.
Amon), ter za vsako naštel njene koristi. Tako je pisavo pospremil z beseda-
mi: »Ta nauk [...] bo naredil Egipčane modrejše in spominsko sposobnejše,
kajti iznajden je bil kot zdravilo za spomin in modrost.« (Platon 2009, 569)
A vendar, če Tevt kot izumitelj v pisavi vidi zgolj pozitivne lastnos-
ti (kar bi v primeru novih tehnologij lahko veljalo skoraj kot pravilo), je
Tamuntov pogled stvarnejši, brezinteresen, saj si ne lasti novega odkritja,
zato lažje vidi tako njegove pozitivne kot tudi negativne posledice.
Ta (iznajdba) bo namreč v dušah tistih, ki se (je) naučijo, zaradi
zanemarjanja spomina povzročila pozabo, ker se bodo zaradi zau-
panja v pisanje spominjali od zunaj, zaradi tujih znakov, ne pa od
znotraj, sami od sebe. Torej nisi našel zdravila za spomin
ampak za spominjanje
dez modrosti, ne (njene) resnice. Veliko bodo namreč od tebe slišali,
in ne da bi se poučili, se jim bo zdelo, da marsikaj poznajo, čeprav
večinoma ne poznajo ničesar in se je z njimi težko družiti, ker niso
postali modri, ampak navidezno modri. (Platon 2009, 569)
Iz navedenega je bržkone razvidno, zakaj Platonovo besedilo ohranja
aktualnost, saj se vsak novi tehnološki medij najprej oglašuje skozi svo-
je pozitivne vidike, šele zatem pa se pokažejo tudi njegovi »stranski učin-
ki« in kompleksni vplivi na različnih ravneh, vključno z duševnimi proce-
si, kot učinkovito pokaže npr. Friedrich Kittler v primeru gramofona, filma
in pisalnega stroja: šele razvoj omenjenih medijev omogoča konceptual-
ni in tehnološki okvir, v katerem lahko razumemo psihoanalizo Jacquesa
Lacana (Kittler 1999, 18). Glede vprašanja spomina in spominjanja, na ka-
tera opozarja Platon, se niti ni treba vračati k tehnologijam, ki so bile raz-
vite v 19. stoletju, dovolj je razmislek o tem, kaj za spomin (v individual-
nem smislu) in spominjanje (v kulturnem smislu) danes pomenita internet
ali Wikipedia.
Ni zanemarljivo, da Platon v svoji pripovedi uporabi izraz zdravilo –
Tevt pisavo opisuje kot zdravilo za spomin in modrost, Tamunt kot zdra-
vilo za spominjanje. Grški izraz za zdravilo je phármakon, ki pomeni obe-
nem zdravilo in strup, kar nakazuje, da je tudi pisavo treba razumeti v tem
smislu – tako kot zdravilo kot tudi kot strup. Uroš Grilc v svojem komen-
tarju dodaja: »Phármakon, po drugi strani, ni zvedljiv niti na strup niti na
zdravilo, njegovo učinkovanje nima niti zgolj telesnega niti zgolj duševne-
661
