Page 286 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 286
efekta [...]. Ključni problem pharmakona je njegov ontološki status, saj se
[...] daje kot nesubstanca. Zato ostaja phármakon nedoločen, njegovi učin-
ki pa neobvladljivi. In ta ontološka ničnost je odločilni povod za Platonovo
obsodbo pharmakona-pisave.« (Grilc 2001, 138–39)
Komentar se nanaša na prispevek, ki ga k razumevanju pisave v
tem kontekstu prispeva predvsem Jacques Derrida. V delu O gramatolo-
giji Derrida poleg Platona v razpravo pritegne predvsem Jeana-Jacquesa
Rousseauja in iz njegovega pogleda na pisavo izpelje pojem dopolnila
[supplément]: »Jeziki so ustvarjeni za to, da so govorjeni, pisava služi govo-
ru le za dopolnilo ... Govor preko konvencionalnih znakov reprezentira mi-
sel, pisava na isti način reprezentira govor. Umetnost pisanja je tako zgolj
posredno reprezentiranje misli.« (Rousseau v Derrida 1998, 179)
Pisava je torej dopolnilo: dopolnilo spomina pri Platonu oz. dopol-
nilo govora ali dopolnilo dopolnila misli pri Rousseauju. V obeh prime-
rih pa pisava predstavlja tudi nevarnost: kot zapiše Platon, s pomočjo pisa-
ve ne pridemo do prave modrosti, temveč zgolj do navidezne modrosti, kar
je razlog za skrb – da se bo navidezna modrost kazala kot prava in zased-
la njeno mesto; da bo pravo modrost naredila odvečno ali jo celo izbrisa-
la, nadomestila. Nevarnost je torej v tem, da se bo nekaj, kar je prisotnemu
zunanje (kot je pisava zunanja prisotnemu govoru), iz dodatka spremeni-
lo v nadomestek.
Funkcije nadomestka seveda nima samo pisava; ta je kot prvi primer
medijske tehnologije tisto, kar Platon tematizira v času, ko obstoj pisave ni-
kakor še ni samoumeven, razlika v odnosu do ustnosti pa še močno vidna
(Ong 2002). Grilc tako npr. opozori na Rousseaujev pogled na prisotnost zla
v naravi: »Rousseau skladno s to shemo zlo vselej dojema kot zunanje in tuje
naravi, ki je polna in samozadostna prisotnost.« (Grilc v Derrida 1998, 385)
Vpeljava pojma dopolnila in njegovih dveh funkcij nenazadnje lah-
ko ponazori tudi razliko med Platonovim in Aristotelovim odnosom do
posnemanja (mimesis) in s tem do umetnosti. Platon se postavlja na stran
dopolnila, ki opravlja funkcijo golega dodatka, posnetka ali kopije resnič-
nosti. Podobe, ki jih jetniki vidijo pred seboj v votlini, so zgolj sence čutno-
zaznavnih objektov, ki jih v njegovi alegoriji prenašajo neimenovani tvor-
ci spektakla. Aristotelov pogled na posnemanje stavi na drugi pol; igralec,
ki na odru igra v tragediji, opravlja funkcijo dopolnila kot nadomestka; do-
polnila, ki se – nasprotno kot pri Platonu – ne oddaljuje, temveč približuje
resnici s tem, ko se igralec približuje značaju.
662
[...] daje kot nesubstanca. Zato ostaja phármakon nedoločen, njegovi učin-
ki pa neobvladljivi. In ta ontološka ničnost je odločilni povod za Platonovo
obsodbo pharmakona-pisave.« (Grilc 2001, 138–39)
Komentar se nanaša na prispevek, ki ga k razumevanju pisave v
tem kontekstu prispeva predvsem Jacques Derrida. V delu O gramatolo-
giji Derrida poleg Platona v razpravo pritegne predvsem Jeana-Jacquesa
Rousseauja in iz njegovega pogleda na pisavo izpelje pojem dopolnila
[supplément]: »Jeziki so ustvarjeni za to, da so govorjeni, pisava služi govo-
ru le za dopolnilo ... Govor preko konvencionalnih znakov reprezentira mi-
sel, pisava na isti način reprezentira govor. Umetnost pisanja je tako zgolj
posredno reprezentiranje misli.« (Rousseau v Derrida 1998, 179)
Pisava je torej dopolnilo: dopolnilo spomina pri Platonu oz. dopol-
nilo govora ali dopolnilo dopolnila misli pri Rousseauju. V obeh prime-
rih pa pisava predstavlja tudi nevarnost: kot zapiše Platon, s pomočjo pisa-
ve ne pridemo do prave modrosti, temveč zgolj do navidezne modrosti, kar
je razlog za skrb – da se bo navidezna modrost kazala kot prava in zased-
la njeno mesto; da bo pravo modrost naredila odvečno ali jo celo izbrisa-
la, nadomestila. Nevarnost je torej v tem, da se bo nekaj, kar je prisotnemu
zunanje (kot je pisava zunanja prisotnemu govoru), iz dodatka spremeni-
lo v nadomestek.
Funkcije nadomestka seveda nima samo pisava; ta je kot prvi primer
medijske tehnologije tisto, kar Platon tematizira v času, ko obstoj pisave ni-
kakor še ni samoumeven, razlika v odnosu do ustnosti pa še močno vidna
(Ong 2002). Grilc tako npr. opozori na Rousseaujev pogled na prisotnost zla
v naravi: »Rousseau skladno s to shemo zlo vselej dojema kot zunanje in tuje
naravi, ki je polna in samozadostna prisotnost.« (Grilc v Derrida 1998, 385)
Vpeljava pojma dopolnila in njegovih dveh funkcij nenazadnje lah-
ko ponazori tudi razliko med Platonovim in Aristotelovim odnosom do
posnemanja (mimesis) in s tem do umetnosti. Platon se postavlja na stran
dopolnila, ki opravlja funkcijo golega dodatka, posnetka ali kopije resnič-
nosti. Podobe, ki jih jetniki vidijo pred seboj v votlini, so zgolj sence čutno-
zaznavnih objektov, ki jih v njegovi alegoriji prenašajo neimenovani tvor-
ci spektakla. Aristotelov pogled na posnemanje stavi na drugi pol; igralec,
ki na odru igra v tragediji, opravlja funkcijo dopolnila kot nadomestka; do-
polnila, ki se – nasprotno kot pri Platonu – ne oddaljuje, temveč približuje
resnici s tem, ko se igralec približuje značaju.
662
