Page 287 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 287
fotografija kot dopolnilo
Vendar pa niti senca niti gledališki igralec dejansko ne moreta op-
ravljati funkcije dopolnila, kot jo lahko pisava kot tehnološki medij: pri-
sotnost sence sovpada s prisotnostjo objekta, katerega senca je; igralec in
značaj sobivata v isti osebi. Dopolnilo zahteva nekaj drugega: »Vsak izmed
obeh pomenov se briše oziroma se diskretno zabriše pred drugim. Njuno
skupno funkcijo pa je moč prepoznati v naslednjem: naj se dopolnilo do-
daja ali se nadomešča, vedno je zunanje, zunaj pozitivnosti, ki se ji doda, je
tuje tistemu, kar mora – da bi se ga lahko dopolnilo – biti nekaj drugega od
njega.« (Derrida 1998, 180)
2. Fotografija
V nasprotju s pisavo, katere začetki nam uhajajo v mistično preteklost, je
nastanek fotografije bližji in manj skrivnosten, kar pa ne pomeni, da so bili
zaradi tega odgovori na vsa vprašanja, ki zadevajo fotografski medij in nje-
govo rojstvo, že podani. Nenazadnje to velja tudi za njenega iznajditelja,
saj je po letu 1839, ko je bil potrjen delujoči postopek, ki ga je razvil Louis-
Jacques-Mandé Daguerre (1787–1851) in ga imenoval dagerotipija, kar štiri-
indvajset oseb trdilo, da so izumile fotografijo (Batchen 2010, 60). Vendar
pa je pri obravnavi fotografije to verjetno ena manjših težav.
Ko gre za njeno interpretacijo, fotografija namreč velja za enega iz-
med najzahtevnejših medijev, kar fotograf in kritik John Szarkowski strne
v vprašanju po njenem bistvu: »[K]aj je ta smešni medij in kaj lahko z njim
naredimo[?]« (Szarkowski v Batchen 2010, 27) Ključno vprašanje, potem-
takem, zadeva ontološko naravo fotografije, način njenega obstoja in s tem
tudi funkcijo dopolnila, v kolikor se želimo s tem približati razumevanju
odnosa do pisave.
Kar zadeva ontologijo fotografije, lahko ugotovimo, da se pogledi na
to vprašanje vseskozi spreminjajo, pri različnih avtorjih srečamo različ-
ne poglede, v grobem pa lahko izpostavimo dva nasprotujoča pristopa:
realističnega in formalističnega oziroma modernističnega. V nadaljeva-
nju si bomo pobliže pogledali logiko in funkcijo obeh ter skušali ugotovi-
ti, kaj pomenita v kontekstu Benjaminove napovedi prihodnosti fotograf-
skega medija.
2.1 Realizem
Kmalu po potrditvi Daguerrove iznajdbe se je na drugi strani Rokavskega
preliva izumiteljem fotografije pridružil še William Henry Fox Talbot
663
Vendar pa niti senca niti gledališki igralec dejansko ne moreta op-
ravljati funkcije dopolnila, kot jo lahko pisava kot tehnološki medij: pri-
sotnost sence sovpada s prisotnostjo objekta, katerega senca je; igralec in
značaj sobivata v isti osebi. Dopolnilo zahteva nekaj drugega: »Vsak izmed
obeh pomenov se briše oziroma se diskretno zabriše pred drugim. Njuno
skupno funkcijo pa je moč prepoznati v naslednjem: naj se dopolnilo do-
daja ali se nadomešča, vedno je zunanje, zunaj pozitivnosti, ki se ji doda, je
tuje tistemu, kar mora – da bi se ga lahko dopolnilo – biti nekaj drugega od
njega.« (Derrida 1998, 180)
2. Fotografija
V nasprotju s pisavo, katere začetki nam uhajajo v mistično preteklost, je
nastanek fotografije bližji in manj skrivnosten, kar pa ne pomeni, da so bili
zaradi tega odgovori na vsa vprašanja, ki zadevajo fotografski medij in nje-
govo rojstvo, že podani. Nenazadnje to velja tudi za njenega iznajditelja,
saj je po letu 1839, ko je bil potrjen delujoči postopek, ki ga je razvil Louis-
Jacques-Mandé Daguerre (1787–1851) in ga imenoval dagerotipija, kar štiri-
indvajset oseb trdilo, da so izumile fotografijo (Batchen 2010, 60). Vendar
pa je pri obravnavi fotografije to verjetno ena manjših težav.
Ko gre za njeno interpretacijo, fotografija namreč velja za enega iz-
med najzahtevnejših medijev, kar fotograf in kritik John Szarkowski strne
v vprašanju po njenem bistvu: »[K]aj je ta smešni medij in kaj lahko z njim
naredimo[?]« (Szarkowski v Batchen 2010, 27) Ključno vprašanje, potem-
takem, zadeva ontološko naravo fotografije, način njenega obstoja in s tem
tudi funkcijo dopolnila, v kolikor se želimo s tem približati razumevanju
odnosa do pisave.
Kar zadeva ontologijo fotografije, lahko ugotovimo, da se pogledi na
to vprašanje vseskozi spreminjajo, pri različnih avtorjih srečamo različ-
ne poglede, v grobem pa lahko izpostavimo dva nasprotujoča pristopa:
realističnega in formalističnega oziroma modernističnega. V nadaljeva-
nju si bomo pobliže pogledali logiko in funkcijo obeh ter skušali ugotovi-
ti, kaj pomenita v kontekstu Benjaminove napovedi prihodnosti fotograf-
skega medija.
2.1 Realizem
Kmalu po potrditvi Daguerrove iznajdbe se je na drugi strani Rokavskega
preliva izumiteljem fotografije pridružil še William Henry Fox Talbot
663
