Page 46 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 46
topa do njenega pomena, na primer: H – H, I, HI- Š - H, I, Š, HIŠ – A
– HIIIŠŠŠŠŠ-A – HIŠA. Besedo nato pogosto še razčleni na glasove, da
bi si učinkoviteje zapomnil njeno glasovno zgradbo, torej: HIŠA – H-I-
Š-A. Razvojno gledano besedna strategija ali strategija poglej-in-povej
(Frith 1985) prevladuje v prvi fazi, predvsem neinstitucionalno organizi-
ranega učenja branja in pisanja, v kateri si otrok zapomni znatno količino
besedišča, ki ga prepozna na pogled (sight vocabulary). Otrok si v povpre-
čju zapomni dva do tri tisoč besed, odrasel človek pa lahko iz spomina
prikliče v povprečju dva do pet tisoč besed. Naše spominske sposobnos-
ti so torej omejene, za prepoznavanje besed, ki jih ne moremo priklica-
ti iz spomina, pa so ključnega pomena dobro razvite sposobnosti raz-
členjevalnega poslušanja, avtomatiziran mehanizem pretvarjanja glasov
v pisne ustreznice in pisnih ustreznic v glasove ter sposobnost členjenja
(McGuinness in McGuinness 1998).
V prispevku sta podrobneje predstavljeni strategiji besednega in gla-
sovnega branja, ki potekata v t. i. dvorednem dostopu do označevalca
(Harris in Coltheart 2003) in s tem do pomena prebranega. Kako se ti stra-
tegiji pojavljata v razvoju osnovne pismenosti, je v največji meri odvisno od
značilnosti pisave, v kateri se otrok ali nepismen odrasel opismenjuje. Prav
ta začetni razvoj bralnih strategij pa človeka določa tudi kot odraslega, iz-
kušenega bralca, ne le pri branju v njegovem prvem jeziku, temveč tudi pri
branju v ostalih jezikih, ki se jih uči.
Prispevek se tako posveča podrobni analizi značilnosti pisave v pove-
zavi z razvojem bralnih strategij in torej bralne pismenosti v prvem, dru-
gem in tujem jeziku.
1. Bralne strategije v dvorednem dostopu do označevalca:
pravopisne oziroma glasovne reprezentacije
Na podlagi preučevanja strategij, ki jih pri branju uporablja bralec začet-
nik, sta M. Harris in M. Coltheart (2003) izdelala model, po katerem bra-
lec dostopa do pravopisne ali glasovne reprezentacije in s tem do pomena
besede po dveh poteh: lahko jo prikliče neposredno iz notranjega leksi-
kona (dolgoročnega spomina) ali pa besede pred tem glasovno analizira
(slika 1). Prva pot mu omogoča neposreden dostop do pravopisnega bese-
dišča (pravopisne reprezentacije) in s tem do pomena besede (semantične
reprezentacije) v leksikalnem sistemu. Dostop do pravopisne in semantič-
ne reprezentacije pogojuje dostop do glasovne reprezentacije (postbesedna
ali postleksična reprezentacija) in ne obratno. Bralec lahko besedo prebere
422
– HIIIŠŠŠŠŠ-A – HIŠA. Besedo nato pogosto še razčleni na glasove, da
bi si učinkoviteje zapomnil njeno glasovno zgradbo, torej: HIŠA – H-I-
Š-A. Razvojno gledano besedna strategija ali strategija poglej-in-povej
(Frith 1985) prevladuje v prvi fazi, predvsem neinstitucionalno organizi-
ranega učenja branja in pisanja, v kateri si otrok zapomni znatno količino
besedišča, ki ga prepozna na pogled (sight vocabulary). Otrok si v povpre-
čju zapomni dva do tri tisoč besed, odrasel človek pa lahko iz spomina
prikliče v povprečju dva do pet tisoč besed. Naše spominske sposobnos-
ti so torej omejene, za prepoznavanje besed, ki jih ne moremo priklica-
ti iz spomina, pa so ključnega pomena dobro razvite sposobnosti raz-
členjevalnega poslušanja, avtomatiziran mehanizem pretvarjanja glasov
v pisne ustreznice in pisnih ustreznic v glasove ter sposobnost členjenja
(McGuinness in McGuinness 1998).
V prispevku sta podrobneje predstavljeni strategiji besednega in gla-
sovnega branja, ki potekata v t. i. dvorednem dostopu do označevalca
(Harris in Coltheart 2003) in s tem do pomena prebranega. Kako se ti stra-
tegiji pojavljata v razvoju osnovne pismenosti, je v največji meri odvisno od
značilnosti pisave, v kateri se otrok ali nepismen odrasel opismenjuje. Prav
ta začetni razvoj bralnih strategij pa človeka določa tudi kot odraslega, iz-
kušenega bralca, ne le pri branju v njegovem prvem jeziku, temveč tudi pri
branju v ostalih jezikih, ki se jih uči.
Prispevek se tako posveča podrobni analizi značilnosti pisave v pove-
zavi z razvojem bralnih strategij in torej bralne pismenosti v prvem, dru-
gem in tujem jeziku.
1. Bralne strategije v dvorednem dostopu do označevalca:
pravopisne oziroma glasovne reprezentacije
Na podlagi preučevanja strategij, ki jih pri branju uporablja bralec začet-
nik, sta M. Harris in M. Coltheart (2003) izdelala model, po katerem bra-
lec dostopa do pravopisne ali glasovne reprezentacije in s tem do pomena
besede po dveh poteh: lahko jo prikliče neposredno iz notranjega leksi-
kona (dolgoročnega spomina) ali pa besede pred tem glasovno analizira
(slika 1). Prva pot mu omogoča neposreden dostop do pravopisnega bese-
dišča (pravopisne reprezentacije) in s tem do pomena besede (semantične
reprezentacije) v leksikalnem sistemu. Dostop do pravopisne in semantič-
ne reprezentacije pogojuje dostop do glasovne reprezentacije (postbesedna
ali postleksična reprezentacija) in ne obratno. Bralec lahko besedo prebere
422
