Page 47 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 47
razvoj začetnih bralnih strategij enojezičnih in večjezičnih bralcev
narobe (pravopisne posebnosti, homografi) ali je sploh ne izgovori na glas
(tiho branje), pa vseeno razume njen pomen. Priklic glasovne reprezentaci-
je besede je torej mogoč le potem, ko bralec iz leksikalnega sistema prikliče
njeno pravopisno podobo in pomen. Po tej poti dostopa do pomena in gla-
sovne podobe že znanih besed, torej besed, ki so uskladiščene v njegovem
dolgoročnem spominu oziroma v leksikalnem sistemu.
Po drugi poti poteka dekodiranje besed, ki jih bralec ne prepozna hit-
ro in/ali jih sploh ne prepozna (neznane in/ali redkeje rabljene besede).
Preden zaporedje črk poveže z leksikalnim sistemom, ga analizira v glasov-
nem sistemu, v katerem se odvijajo postopki členjenja na glasove, zloge ali
druge glasovne enote, postopki pretvarjanja pisnih ustreznic na glasove in
postopki spajanja manjših glasovnih enot v glasovne enote naraščajoče ve-
likosti: glasove v zloge ali začetke in konce (on-set and rime), zloge ali za-
četke in konce v besede. Po končanem spajanju se izoblikuje glasovna re-
prezentacija, ki aktivira dostop do pomena (predbesedna ali predleksična
reprezentacija). Bralec torej besedo razume šele, ko jo je glasovno dekodi-
ral (puščici od glasovnega sistema do predleksične glasovne reprezentacije
in do semantičnega sistema).
Dostop do pomena besede in (postleksične) glasovne reprezentacije je
po glasovni poti torej posreden, preko glasovne analize zaznanega dražlja-
ja. Bralec besede najprej glasovno analizira (abecedno branje v glasovnem
sistemu) in jo pri sebi tiho prebere. Tako se oblikuje predleksična glasovna
reprezentacija, ki aktivira priklic semantične in glasovne reprezentacije iz
spomina (leksikalnega sistema).
Vendar besede, ki jih bralec dekodira preko glasovnega sistema, ne
vodijo nujno do popolnega dekodiranja v semantičnem sistemu (črtkana
črta od predleksične glasovne reprezentacije do semantičnega sistema). Pri
branju besed ali besedila v drugem in/ali tujem jeziku, včasih pa tudi v
prvem jeziku, predleksična glasovna reprezentacija ne aktivira semantične
reprezentacije v semantičnem sistemu, ker bralec ne pozna pomena bese-
de. Besedo pravilno izgovori, kar mu omogočajo razčlenjujoče sposobnos-
ti, poznavanje asociativnih zvez in sposobnosti spajanja. Lahko tudi sklepa
o njeni umeščenosti na paradigmatsko in sintagmatsko os v sistemu jezika,
glede na njeno obliko in funkcijo v povedi. S tem, ko se seznani tudi z nje-
nim pomenom, izpopolnjuje leksikalni sistem, kar mu bo omogočalo, da
bo v prihodnosti besedo hitreje prepoznal (puščica od leksikalnega sistema
k pravopisni reprezentaciji in zaznavi).
423
narobe (pravopisne posebnosti, homografi) ali je sploh ne izgovori na glas
(tiho branje), pa vseeno razume njen pomen. Priklic glasovne reprezentaci-
je besede je torej mogoč le potem, ko bralec iz leksikalnega sistema prikliče
njeno pravopisno podobo in pomen. Po tej poti dostopa do pomena in gla-
sovne podobe že znanih besed, torej besed, ki so uskladiščene v njegovem
dolgoročnem spominu oziroma v leksikalnem sistemu.
Po drugi poti poteka dekodiranje besed, ki jih bralec ne prepozna hit-
ro in/ali jih sploh ne prepozna (neznane in/ali redkeje rabljene besede).
Preden zaporedje črk poveže z leksikalnim sistemom, ga analizira v glasov-
nem sistemu, v katerem se odvijajo postopki členjenja na glasove, zloge ali
druge glasovne enote, postopki pretvarjanja pisnih ustreznic na glasove in
postopki spajanja manjših glasovnih enot v glasovne enote naraščajoče ve-
likosti: glasove v zloge ali začetke in konce (on-set and rime), zloge ali za-
četke in konce v besede. Po končanem spajanju se izoblikuje glasovna re-
prezentacija, ki aktivira dostop do pomena (predbesedna ali predleksična
reprezentacija). Bralec torej besedo razume šele, ko jo je glasovno dekodi-
ral (puščici od glasovnega sistema do predleksične glasovne reprezentacije
in do semantičnega sistema).
Dostop do pomena besede in (postleksične) glasovne reprezentacije je
po glasovni poti torej posreden, preko glasovne analize zaznanega dražlja-
ja. Bralec besede najprej glasovno analizira (abecedno branje v glasovnem
sistemu) in jo pri sebi tiho prebere. Tako se oblikuje predleksična glasovna
reprezentacija, ki aktivira priklic semantične in glasovne reprezentacije iz
spomina (leksikalnega sistema).
Vendar besede, ki jih bralec dekodira preko glasovnega sistema, ne
vodijo nujno do popolnega dekodiranja v semantičnem sistemu (črtkana
črta od predleksične glasovne reprezentacije do semantičnega sistema). Pri
branju besed ali besedila v drugem in/ali tujem jeziku, včasih pa tudi v
prvem jeziku, predleksična glasovna reprezentacija ne aktivira semantične
reprezentacije v semantičnem sistemu, ker bralec ne pozna pomena bese-
de. Besedo pravilno izgovori, kar mu omogočajo razčlenjujoče sposobnos-
ti, poznavanje asociativnih zvez in sposobnosti spajanja. Lahko tudi sklepa
o njeni umeščenosti na paradigmatsko in sintagmatsko os v sistemu jezika,
glede na njeno obliko in funkcijo v povedi. S tem, ko se seznani tudi z nje-
nim pomenom, izpopolnjuje leksikalni sistem, kar mu bo omogočalo, da
bo v prihodnosti besedo hitreje prepoznal (puščica od leksikalnega sistema
k pravopisni reprezentaciji in zaznavi).
423
