Page 90 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 90
je razvidno iz podatkov, največ študentov, ki se učijo slovenščine kot
drugega in tujega jezika, prihaja iz Bosne, Srbije, Hrvaške in Črne gore, zato
v nadaljevanju sledi predstavitev učenja sorodnih jezikov in samih obrav-
navanih jezikov.
3. Učenje sorodnih jezikov
Pri učenju tujega jezika (J2/JT), še posebej pa pri učenju sorodnih jezikov
ponavadi izhajamo iz svojega prvega jezika (J1), pri tem pa prihaja do jezi-
kovnega prenosa, kjer prenašamo elemente iz enega jezikovnega sistema v
drugega. Pri učenju sorodnih jezikov je tak jezikovni prenos lahko poziti-
ven ali negativen, saj po eni strani omogoča sporazumevanje že na začetni
stopnji učenja jezika, po drugi strani pa prihaja do napak (odstopanja od
norme ciljnega jezika).
Ker so si jezikovni sistemi pri jezikih J1 in J2 zelo podobni, je take na-
pake najtežje odpraviti, zato jim je pri pouku slovenščine kot drugega in
tujega jezika treba posvetiti veliko pozornosti, za kar je priporočljiva ko-
munikacijsko-kontrastivna metoda, »katere glavni cilj je, na eni strani raz-
vijanje različnih jezikovnih spretnosti (poslušanje, govorjenje, branje, pi-
sanje, prevajanje), na drugi strani pa predstavitev jezikoslovnega gradiva
v kontrastivnih tabelah, nastalih na osnovi kontrastivnih analiz jezikov v
stiku« (Balažic Bulc 2004, 78–89, po Požgaj Hadži in Bernjak 2002).5 Take
analize so zelo uporabne in dobrodošle tako za učitelje kot učeče se, saj so
iz njihovih rezultatov razvidne napake, ki so nastale zaradi negativnega je-
zikovnega prenosa, zato jih je lažje popraviti, saj se lahko na njihovi podla-
gi pripravi ustrezno gradivo za njihovo odpravljanje.
3.1 O sorodnih jezikih: bosanščina, črnogorščina, hrvaščina,
slovenščina in srbščina
Na območju nekdanje Jugoslavije obstajajo bosanski, hrvaški, slovenski in
srbski jezik, medtem ko je črnogorski jezik še v procesu oblikovanja (Požgaj
Hadži 2011). Vsi so slovanski jeziki, zahodnoslovanske podskupine v slo-
vanski veji indoevropske jezikovne družine, ki so se razvijali iz praslovan-
skega jezika, hrvaščina, srbščina, bosanščina in črnogorščina pa so nasle-
dnice skupnega jezika srbohrvaščine, ki se je kot skupni jezik oblikovala od
19. stoletja dalje (Balažic Bulc in Požgaj Hadži 2019).
5 Na UP FHŠ sta po podobni metodologiji nastali 2 magistrski deli: Pavletić 2019 in
Savarin 2019.
466
drugega in tujega jezika, prihaja iz Bosne, Srbije, Hrvaške in Črne gore, zato
v nadaljevanju sledi predstavitev učenja sorodnih jezikov in samih obrav-
navanih jezikov.
3. Učenje sorodnih jezikov
Pri učenju tujega jezika (J2/JT), še posebej pa pri učenju sorodnih jezikov
ponavadi izhajamo iz svojega prvega jezika (J1), pri tem pa prihaja do jezi-
kovnega prenosa, kjer prenašamo elemente iz enega jezikovnega sistema v
drugega. Pri učenju sorodnih jezikov je tak jezikovni prenos lahko poziti-
ven ali negativen, saj po eni strani omogoča sporazumevanje že na začetni
stopnji učenja jezika, po drugi strani pa prihaja do napak (odstopanja od
norme ciljnega jezika).
Ker so si jezikovni sistemi pri jezikih J1 in J2 zelo podobni, je take na-
pake najtežje odpraviti, zato jim je pri pouku slovenščine kot drugega in
tujega jezika treba posvetiti veliko pozornosti, za kar je priporočljiva ko-
munikacijsko-kontrastivna metoda, »katere glavni cilj je, na eni strani raz-
vijanje različnih jezikovnih spretnosti (poslušanje, govorjenje, branje, pi-
sanje, prevajanje), na drugi strani pa predstavitev jezikoslovnega gradiva
v kontrastivnih tabelah, nastalih na osnovi kontrastivnih analiz jezikov v
stiku« (Balažic Bulc 2004, 78–89, po Požgaj Hadži in Bernjak 2002).5 Take
analize so zelo uporabne in dobrodošle tako za učitelje kot učeče se, saj so
iz njihovih rezultatov razvidne napake, ki so nastale zaradi negativnega je-
zikovnega prenosa, zato jih je lažje popraviti, saj se lahko na njihovi podla-
gi pripravi ustrezno gradivo za njihovo odpravljanje.
3.1 O sorodnih jezikih: bosanščina, črnogorščina, hrvaščina,
slovenščina in srbščina
Na območju nekdanje Jugoslavije obstajajo bosanski, hrvaški, slovenski in
srbski jezik, medtem ko je črnogorski jezik še v procesu oblikovanja (Požgaj
Hadži 2011). Vsi so slovanski jeziki, zahodnoslovanske podskupine v slo-
vanski veji indoevropske jezikovne družine, ki so se razvijali iz praslovan-
skega jezika, hrvaščina, srbščina, bosanščina in črnogorščina pa so nasle-
dnice skupnega jezika srbohrvaščine, ki se je kot skupni jezik oblikovala od
19. stoletja dalje (Balažic Bulc in Požgaj Hadži 2019).
5 Na UP FHŠ sta po podobni metodologiji nastali 2 magistrski deli: Pavletić 2019 in
Savarin 2019.
466
