Page 92 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 92
femov (poleg slovenskih še ć in đ) in tri dvoglasnike (lj, nj, dž) (Požgaj
Hadži 2019, 66–74).
Srbski jezik ima okrog 8,7 milijonov govorcev in se govori v Srbiji,
Bosni in Hercegovini (v Republiki Srbski), Črni gori, delih Hrvaške, srb-
skih enklavah na Kosovu, romunskem Banatu in na Madžarskem. Uradna
pisava je sicer cirilica, vendar se uporablja tudi latinica (Mrazović, 2009,
41–44).
4. Metodologija
Cilj naše raziskave je bil a) opazovati jezikovni prenos iz srbskega, hrva-
škega in bosanskega jezika v slovenski in b) poiskati morebitne razlike med
govorci posameznih južnoslovanskih jezikov. V ta namen so študenti reše-
vali anonimni test (vsebuje le podatek o državi študenta), ki vsebuje 60 pri-
merov samostalnikov ženskega spola, od tega 34 primerov v ednini in 26
primerov v množini, dvojina pa v raziskavo ni vključena, saj je materni je-
ziki sodelujočih ne poznajo. Analiza je zajela vse sklone samostalnikov 1.
ženske sklanjatve v ednini in množini, saj se na ravni A2 še ne učijo osta-
lih treh sklanjatev. Raziskava je bila izvedena med 29 tujimi študenti čla-
nic Univerze na Primorskem, govorci južnoslovanskih jezikov, in sicer jih
14 prihaja iz Bosne in Hercegovine, 12 iz Srbije, 1 iz Črne gore, 2 testa pa sta
brez navedbe države. Skupna analiza ne ločuje med odgovori govorcev, ki
prihajajo iz različnih držav, na koncu poglavja pa so v tabeli predstavlje-
ne razlike med govorci srbščine in hrvaščine. Test so študenti reševali ob
koncu semestra, kar pomeni, da so imeli opravljenih (vsaj) 50 ur slovenšči-
ne na ravni A2. Pred reševanjem smo jim predstavili, kaj bodo v testu re-
ševali. Povedali smo jim, da testa ne bomo ocenjevali, ampak ga rešujejo
kot pripravo na izpit. Test je prirejen po raziskavi N. Pavletić (2019), kjer je
razdeljen na tri sklope – glasoslovje, oblikoslovje, skladnjo in druge jezi-
kovne posebnosti. Analiza oblikoslovja je zajemala pregibne besedne vrste
(samostalnik, pridevnik, glagol, osebni in svojilni zaimek), pri samostalni-
ku je avtorica preverjala ustreznost »končnic /.../, podaljšavo osnove z j, t, s
ali n, preglas, izpadanje neobstojnih samoglasnikov, prenos zvalniške ob-
like, posebnosti v mestniku ženskega spola ednine pri sklanjanju geograf-
skih poimenovanj na -ska in -ška ter vezavo sklona s predlogi oz. glagoli«
(Pavletić 2019, 6). Naloge s samostalnikom zajemajo 161 primerov (Pavletić
2019, 438–41). V testu za pričujočo raziskavo so bili zahtevani skloni na-
vedeni ob samostalniku v oklepaju, torej se študentom ni bilo treba odlo-
čati, v kateri sklon sodi samostalnik, ampak so morali uporabiti ustrezne
468
Hadži 2019, 66–74).
Srbski jezik ima okrog 8,7 milijonov govorcev in se govori v Srbiji,
Bosni in Hercegovini (v Republiki Srbski), Črni gori, delih Hrvaške, srb-
skih enklavah na Kosovu, romunskem Banatu in na Madžarskem. Uradna
pisava je sicer cirilica, vendar se uporablja tudi latinica (Mrazović, 2009,
41–44).
4. Metodologija
Cilj naše raziskave je bil a) opazovati jezikovni prenos iz srbskega, hrva-
škega in bosanskega jezika v slovenski in b) poiskati morebitne razlike med
govorci posameznih južnoslovanskih jezikov. V ta namen so študenti reše-
vali anonimni test (vsebuje le podatek o državi študenta), ki vsebuje 60 pri-
merov samostalnikov ženskega spola, od tega 34 primerov v ednini in 26
primerov v množini, dvojina pa v raziskavo ni vključena, saj je materni je-
ziki sodelujočih ne poznajo. Analiza je zajela vse sklone samostalnikov 1.
ženske sklanjatve v ednini in množini, saj se na ravni A2 še ne učijo osta-
lih treh sklanjatev. Raziskava je bila izvedena med 29 tujimi študenti čla-
nic Univerze na Primorskem, govorci južnoslovanskih jezikov, in sicer jih
14 prihaja iz Bosne in Hercegovine, 12 iz Srbije, 1 iz Črne gore, 2 testa pa sta
brez navedbe države. Skupna analiza ne ločuje med odgovori govorcev, ki
prihajajo iz različnih držav, na koncu poglavja pa so v tabeli predstavlje-
ne razlike med govorci srbščine in hrvaščine. Test so študenti reševali ob
koncu semestra, kar pomeni, da so imeli opravljenih (vsaj) 50 ur slovenšči-
ne na ravni A2. Pred reševanjem smo jim predstavili, kaj bodo v testu re-
ševali. Povedali smo jim, da testa ne bomo ocenjevali, ampak ga rešujejo
kot pripravo na izpit. Test je prirejen po raziskavi N. Pavletić (2019), kjer je
razdeljen na tri sklope – glasoslovje, oblikoslovje, skladnjo in druge jezi-
kovne posebnosti. Analiza oblikoslovja je zajemala pregibne besedne vrste
(samostalnik, pridevnik, glagol, osebni in svojilni zaimek), pri samostalni-
ku je avtorica preverjala ustreznost »končnic /.../, podaljšavo osnove z j, t, s
ali n, preglas, izpadanje neobstojnih samoglasnikov, prenos zvalniške ob-
like, posebnosti v mestniku ženskega spola ednine pri sklanjanju geograf-
skih poimenovanj na -ska in -ška ter vezavo sklona s predlogi oz. glagoli«
(Pavletić 2019, 6). Naloge s samostalnikom zajemajo 161 primerov (Pavletić
2019, 438–41). V testu za pričujočo raziskavo so bili zahtevani skloni na-
vedeni ob samostalniku v oklepaju, torej se študentom ni bilo treba odlo-
čati, v kateri sklon sodi samostalnik, ampak so morali uporabiti ustrezne
468
