Page 91 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 91
raba izbranih samostalnikov 1. ženske sklanjatve pri tujih študentih up
Zaradi družbenopolitičnega dogajanja v 80. in 90. letih prejšnjega sto-
letja na področju nekdanje Jugoslavije je prišlo do razpada federativne dr-
žave in nastanka samostojnih državnih tvorb, »posledično pa se je v novih
družbenih okoliščinah spremenil tudi status jezikov. Največje spremembe
je zagotovo doživela srbohrvaščina, ki je izginila iz konstitutivnih doku-
mentov in javnega življenja novonastalih držav, namesto nje pa so se poja-
vili njeni nasledniki hrvaški, srbski, bosanski in nekoliko kasneje še črno-
gorski jezik, ki so dobili status uradnih jezikov, kot standardni jeziki pa so
se v procesu ponovnega vrednotenja tudi nekoliko preoblikovali potrebne
in nepotrebne) spremembe na različnih jezikovnih ravneh, z enim in edi-
nim ciljem – razlikovati se od jezika sosedov« (Požgaj Hadži in Balažic Bulc
2015, 68).
Pri obravnavi jezikov se moramo zavedati dveh vidikov, in sicer jezi-
koslovnega in sociolingvističnega; z jezikoslovnega stališča gre pri hrva-
škem, srbskem, bosanskem in črnogorskem jeziku za en jezik z isto jezi-
kovno osnovo, s sociolingvističnega pa za različne standardne jezike, ki so
se dalje razvijali in spreminjali zaradi različnih družbeno-političnih, zgo-
dovinskih in verskih okoliščin pa tudi zaradi različnih jezikovnih stikov.
Črnogorski jezik je po številnih debatah in polemikah leta 2007 postal
uradni jezik v Črni gori (pred tem je bil uradni jezik Črne gore opredeljen
kot srbski jezik ijekavske standardne različice). Leta 2017 pa je Mednarodna
organizacija za standardizacijo (ISO) tudi uradno priznala črnogorski jezik
kot ločen jezik od srbskega. Za razliko od srbskega jezika ima črnogoršči-
na 2 novi črki, ś in ź.
Za zapis se v črnogorščini enakovredno uporabljata cirilica in latinica,
obe z 32 grafemi (Požgaj Hadži in Balažic Bulc 2015; Perović 2010).
Bosanski jezik temelji na štokavskem narečju, ki ga uporabljajo veči-
noma Bošnjaki pa tudi precejšnje število drugih oseb bosanskega porekla.
Poleg srbščine in hrvaščine je uradni jezik Bosne in Hercegovine, govo-
ri ga okrog 2 milijona ljudi tudi izven državnih meja (Črna gora, Hrvaška,
Kosovo …). Bosanski pisavi sta latinica in cirilica, ki se uporabljata enako-
vredno. Bosanska latinica je enaka srbski in hrvaški (Jahić 2000).
Hrvaški jezik je uradni jezik v Republiki Hrvaški in eden od uradnih
jezikov v Bosni in Hercegovini, ki ga govori okrog 5,5 milijonov ljudi na
Hrvaškem in pripadniki hrvaške etnične in jezikovne manjšine v Srbiji,
Črni gori, Sloveniji, Madžarski, Avstriji, Slovaški, Italiji in drugih državah,
kjer pripadniki hrvaškega jezika živijo. Uradna pisava je latinica, ki ima 27
467
Zaradi družbenopolitičnega dogajanja v 80. in 90. letih prejšnjega sto-
letja na področju nekdanje Jugoslavije je prišlo do razpada federativne dr-
žave in nastanka samostojnih državnih tvorb, »posledično pa se je v novih
družbenih okoliščinah spremenil tudi status jezikov. Največje spremembe
je zagotovo doživela srbohrvaščina, ki je izginila iz konstitutivnih doku-
mentov in javnega življenja novonastalih držav, namesto nje pa so se poja-
vili njeni nasledniki hrvaški, srbski, bosanski in nekoliko kasneje še črno-
gorski jezik, ki so dobili status uradnih jezikov, kot standardni jeziki pa so
se v procesu ponovnega vrednotenja tudi nekoliko preoblikovali potrebne
in nepotrebne) spremembe na različnih jezikovnih ravneh, z enim in edi-
nim ciljem – razlikovati se od jezika sosedov« (Požgaj Hadži in Balažic Bulc
2015, 68).
Pri obravnavi jezikov se moramo zavedati dveh vidikov, in sicer jezi-
koslovnega in sociolingvističnega; z jezikoslovnega stališča gre pri hrva-
škem, srbskem, bosanskem in črnogorskem jeziku za en jezik z isto jezi-
kovno osnovo, s sociolingvističnega pa za različne standardne jezike, ki so
se dalje razvijali in spreminjali zaradi različnih družbeno-političnih, zgo-
dovinskih in verskih okoliščin pa tudi zaradi različnih jezikovnih stikov.
Črnogorski jezik je po številnih debatah in polemikah leta 2007 postal
uradni jezik v Črni gori (pred tem je bil uradni jezik Črne gore opredeljen
kot srbski jezik ijekavske standardne različice). Leta 2017 pa je Mednarodna
organizacija za standardizacijo (ISO) tudi uradno priznala črnogorski jezik
kot ločen jezik od srbskega. Za razliko od srbskega jezika ima črnogoršči-
na 2 novi črki, ś in ź.
Za zapis se v črnogorščini enakovredno uporabljata cirilica in latinica,
obe z 32 grafemi (Požgaj Hadži in Balažic Bulc 2015; Perović 2010).
Bosanski jezik temelji na štokavskem narečju, ki ga uporabljajo veči-
noma Bošnjaki pa tudi precejšnje število drugih oseb bosanskega porekla.
Poleg srbščine in hrvaščine je uradni jezik Bosne in Hercegovine, govo-
ri ga okrog 2 milijona ljudi tudi izven državnih meja (Črna gora, Hrvaška,
Kosovo …). Bosanski pisavi sta latinica in cirilica, ki se uporabljata enako-
vredno. Bosanska latinica je enaka srbski in hrvaški (Jahić 2000).
Hrvaški jezik je uradni jezik v Republiki Hrvaški in eden od uradnih
jezikov v Bosni in Hercegovini, ki ga govori okrog 5,5 milijonov ljudi na
Hrvaškem in pripadniki hrvaške etnične in jezikovne manjšine v Srbiji,
Črni gori, Sloveniji, Madžarski, Avstriji, Slovaški, Italiji in drugih državah,
kjer pripadniki hrvaškega jezika živijo. Uradna pisava je latinica, ki ima 27
467
