Page 539 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 539
povzetki
venskem. Krefta in Delaka je k sodelovanju v operno hišo povabil dirigent,
režiser in ravnatelj opernega gledališča Mirko Polič, ki je tudi sam težil k
posodobljenju predstav. Hkrati pa je ravno leta 1930 v ljubljansko Opero iz
Ukrajine prišel scenograf Vasilij Uljaniščev, ki je k nam prinesel nove, so-
dobnejše prijeme v scenskem oblikovanju. Drzne, avantgardne Uljanišče-
ve scenografske zamisli so v tem času dopolnile marsikatero operno in ba-
letno predstavo. Tretji, Bojan Stupica, je bil izredno režiser in scenograf, ki
je scenografijo s pomočjo realističnih elementov iz vsakdanjega sveta peljal
v smer realizma tako imenovane nove stvarnosti.
Prispevek skuša osvetliti scenografsko podobo operete na Slovenskem v
času med obema vojnama in predvsem pomemben prispevek režiserjev
Bratka Krefta, Ferda Delaka in Bojana Stupice ter z njimi povezanih sce-
nografov, k razvoju slovenske scenografije. Predstavniki avantgardne ge-
neracije so namreč tudi na operetnem odru zamenjali zastarelo, zaprašeno,
kulisno scenografijo s scenskimi zasnovami oblikovanimi z novimi avant-
gardno-performativnimi elementi in praksami.
Ključne besede: opereta, gledališče, scenografija, avantgarda, scenski osnu-
tek, vrtljiv oder
Darja Koter
Operetne predstave v SNG Maribor
med obema svetovnima vojnama v luči režijskih prijemov
Repertoar mariborskega operetnega odra med obema vojnama kaže, da je
bila velika večina izvedenih del iz nabora dunajskih operet 19. in zgodnje-
ga 20. stoletja ter da so izvajali tudi takrat aktualna dela slovenskih skla-
dateljev. Slogovna naravnanost del je bila podrejena okusu in pričakova-
njem občinstva, pa tudi denarnim zmožnostim gledališča in se ni podrejala
občasno kritičnim zapisom poročevalcev mariborskih in ljubljanskih ča-
sopisov. Predstave so režirali člani ansambla, igralci in režiserji dramskih
predstav ter pevci. Večina se je vsaj krajši čas formalno ali neformalno iz-
obraževala v igralstvu in režiji, ali ji je bilo omogočeno obiskovati predsta-
ve velikih evropskih gledališč. Rado Železnik je obiskoval Ottovo šolo na
Dunaju, Pavlu Rasbergerju sta bila vzornika slovenska režiserja Anton Ve-
rovšek in Ignacij Borštnik, Anton Harastović se je kalil v varaždinskem in
mariborskem gledališču, Vladimir Skrbinšek je zorel ob avantgardnem re-
žiserju Rado Pregarcu in vzorih Moskovskega hudožestvenega teatra pod
vodstvom Stanislavskega, Jože Kovič je obiskoval dunajsko gledališko šolo
Maxa Reinhardta, Milan Košič pa igralsko in režisersko šolo avantgardnega
537
venskem. Krefta in Delaka je k sodelovanju v operno hišo povabil dirigent,
režiser in ravnatelj opernega gledališča Mirko Polič, ki je tudi sam težil k
posodobljenju predstav. Hkrati pa je ravno leta 1930 v ljubljansko Opero iz
Ukrajine prišel scenograf Vasilij Uljaniščev, ki je k nam prinesel nove, so-
dobnejše prijeme v scenskem oblikovanju. Drzne, avantgardne Uljanišče-
ve scenografske zamisli so v tem času dopolnile marsikatero operno in ba-
letno predstavo. Tretji, Bojan Stupica, je bil izredno režiser in scenograf, ki
je scenografijo s pomočjo realističnih elementov iz vsakdanjega sveta peljal
v smer realizma tako imenovane nove stvarnosti.
Prispevek skuša osvetliti scenografsko podobo operete na Slovenskem v
času med obema vojnama in predvsem pomemben prispevek režiserjev
Bratka Krefta, Ferda Delaka in Bojana Stupice ter z njimi povezanih sce-
nografov, k razvoju slovenske scenografije. Predstavniki avantgardne ge-
neracije so namreč tudi na operetnem odru zamenjali zastarelo, zaprašeno,
kulisno scenografijo s scenskimi zasnovami oblikovanimi z novimi avant-
gardno-performativnimi elementi in praksami.
Ključne besede: opereta, gledališče, scenografija, avantgarda, scenski osnu-
tek, vrtljiv oder
Darja Koter
Operetne predstave v SNG Maribor
med obema svetovnima vojnama v luči režijskih prijemov
Repertoar mariborskega operetnega odra med obema vojnama kaže, da je
bila velika večina izvedenih del iz nabora dunajskih operet 19. in zgodnje-
ga 20. stoletja ter da so izvajali tudi takrat aktualna dela slovenskih skla-
dateljev. Slogovna naravnanost del je bila podrejena okusu in pričakova-
njem občinstva, pa tudi denarnim zmožnostim gledališča in se ni podrejala
občasno kritičnim zapisom poročevalcev mariborskih in ljubljanskih ča-
sopisov. Predstave so režirali člani ansambla, igralci in režiserji dramskih
predstav ter pevci. Večina se je vsaj krajši čas formalno ali neformalno iz-
obraževala v igralstvu in režiji, ali ji je bilo omogočeno obiskovati predsta-
ve velikih evropskih gledališč. Rado Železnik je obiskoval Ottovo šolo na
Dunaju, Pavlu Rasbergerju sta bila vzornika slovenska režiserja Anton Ve-
rovšek in Ignacij Borštnik, Anton Harastović se je kalil v varaždinskem in
mariborskem gledališču, Vladimir Skrbinšek je zorel ob avantgardnem re-
žiserju Rado Pregarcu in vzorih Moskovskega hudožestvenega teatra pod
vodstvom Stanislavskega, Jože Kovič je obiskoval dunajsko gledališko šolo
Maxa Reinhardta, Milan Košič pa igralsko in režisersko šolo avantgardnega
537
