Page 537 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 537
povzetki
jevskega Narodnega gledališča uprizorjenih okoli dvajset operet. A hkra-
ti ni bilo resnejših poskusov, da bi v gledališkem repertoarju promovira-
li opero, uprizarjanje operet pa ni bilo usmerjeno k oblikovanju operetnega
ansambla kot samostojne enote Narodnega gledališča. Opereta je bila na-
menjena krepitvi gledališkega proračuna, brez jasne vizije njenega razvoja.
Kljub temu pa je »glasbena« dejavnost Narodnega gledališča pripravila te-
ren za ustanovitev prve stalne opere v Bosni in Hercegovini po drugi sve-
tovni vojni.
Ključne besede: Sarajevo, Narodno gledališče Sarajevo, opereta, medvojno
obdobje, glasbena kultura Bosne in Hercegovine
Magdolna Jákfalvi
Identitetni stroji: nacionalizem madžarske operete
med svetovnima vojnama
Gledališče nam kot »spominski stroj« (M. Carlson, 2003) ne dovoli pozabi-
ti, da je mojstrovina Emmericha Kálmána Knjeginja čardaša (Die Csárdás
fürstin), premierno uprizorjena leta 1915 sredi prve svetovne vojne, nespor-
ni del madžarske nacionalne identitete. Toda gledališče je tudi identitetni
stroj, saj nas opominja, da je imelo madžarsko gledališko občinstvo tako
Sylvo Varescu (Romunko) in vojvodo Lippert-Weilersheima (Avstrijca) za
Madžara – preprosto zato, ker je bil avtor Madžar, prvo dejanje je bilo pos-
tavljeno v budimpeški nočni klub, prirejena opereta pa je bila uprizorjena z
briljantnimi madžarskimi besedili. V sferi Dunaja, Budimpešte in Cluj-Na-
poce so identitetni mehanizmi Kálmánovega dela oblikovali diskurz o ce-
lotnem madžarskem narodu, tako da se dojemanje realnosti v operetah ni
spremenilo niti po vojni, ko je Trianonska pogodba Madžarsko pomanjšala
na tretjino njenega nekdanjega območja. Iredentizem je v tem »idiotskem«
mediju našel nacionalistično podlago.
Študija se osredotoča na nacionalistično interpretacijo velikih stvaritev, po-
rojenih iz kulture operete v večnacionalni monarhiji. Kot študijo primera
predstavi delo, ki je v kontekstu mednarodnih študij glasbenega gledališča
slabo znano – Hambuško nevesto Ernőja Kulinyija in Zsigmonda Vinczeja.
Ena od pesmi v tej (pravzaprav zelo uspešni) opereti iz leta 1922, z naslovom
Ljubka si, lepa si, Madžarska, je v iredentistično-nacionalističnih krogih
postala himna, pozneje je bila pogosto citirani del Bartókovega Koncerta,
bila je tudi prepovedana in utišana; ta pesem, četudi za samo opereto to ne
velja, ohranja v skupnem spominu nerazumljivo in nepredstavljivo travmo,
ki uokvirja življenja zadnjih treh generacij.
535
jevskega Narodnega gledališča uprizorjenih okoli dvajset operet. A hkra-
ti ni bilo resnejših poskusov, da bi v gledališkem repertoarju promovira-
li opero, uprizarjanje operet pa ni bilo usmerjeno k oblikovanju operetnega
ansambla kot samostojne enote Narodnega gledališča. Opereta je bila na-
menjena krepitvi gledališkega proračuna, brez jasne vizije njenega razvoja.
Kljub temu pa je »glasbena« dejavnost Narodnega gledališča pripravila te-
ren za ustanovitev prve stalne opere v Bosni in Hercegovini po drugi sve-
tovni vojni.
Ključne besede: Sarajevo, Narodno gledališče Sarajevo, opereta, medvojno
obdobje, glasbena kultura Bosne in Hercegovine
Magdolna Jákfalvi
Identitetni stroji: nacionalizem madžarske operete
med svetovnima vojnama
Gledališče nam kot »spominski stroj« (M. Carlson, 2003) ne dovoli pozabi-
ti, da je mojstrovina Emmericha Kálmána Knjeginja čardaša (Die Csárdás
fürstin), premierno uprizorjena leta 1915 sredi prve svetovne vojne, nespor-
ni del madžarske nacionalne identitete. Toda gledališče je tudi identitetni
stroj, saj nas opominja, da je imelo madžarsko gledališko občinstvo tako
Sylvo Varescu (Romunko) in vojvodo Lippert-Weilersheima (Avstrijca) za
Madžara – preprosto zato, ker je bil avtor Madžar, prvo dejanje je bilo pos-
tavljeno v budimpeški nočni klub, prirejena opereta pa je bila uprizorjena z
briljantnimi madžarskimi besedili. V sferi Dunaja, Budimpešte in Cluj-Na-
poce so identitetni mehanizmi Kálmánovega dela oblikovali diskurz o ce-
lotnem madžarskem narodu, tako da se dojemanje realnosti v operetah ni
spremenilo niti po vojni, ko je Trianonska pogodba Madžarsko pomanjšala
na tretjino njenega nekdanjega območja. Iredentizem je v tem »idiotskem«
mediju našel nacionalistično podlago.
Študija se osredotoča na nacionalistično interpretacijo velikih stvaritev, po-
rojenih iz kulture operete v večnacionalni monarhiji. Kot študijo primera
predstavi delo, ki je v kontekstu mednarodnih študij glasbenega gledališča
slabo znano – Hambuško nevesto Ernőja Kulinyija in Zsigmonda Vinczeja.
Ena od pesmi v tej (pravzaprav zelo uspešni) opereti iz leta 1922, z naslovom
Ljubka si, lepa si, Madžarska, je v iredentistično-nacionalističnih krogih
postala himna, pozneje je bila pogosto citirani del Bartókovega Koncerta,
bila je tudi prepovedana in utišana; ta pesem, četudi za samo opereto to ne
velja, ohranja v skupnem spominu nerazumljivo in nepredstavljivo travmo,
ki uokvirja življenja zadnjih treh generacij.
535
