Page 540 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 540
opereta med obema svetovnima vojnama
režiserja Erwina Piscatorja v Berlinu. Gostujoči režiserji so bili Josip Povhe
iz Ljubljane, Dunajčan Kurt Bachmann in hrvaški baritonist Đuro Trbu-
hović, v enem primeru pa tudi Ferdo Delak, med vsemi omenjenimi edini z
akademsko izobrazbo s področja režije, pridobljeno na Mozarteumu. V pri-
merjavi z ljubljanskim gledališčem so imeli režiserji obeh hiš podobno iz-
obražene režiserje, ki so delovali na več področjih in imeli sorodne vzore.
Operetni režiserji mariborskega gledališča večinoma niso posegali po ek-
sperimentih in ne posnemali avantgardnih šol, saj je bila najbolje sprejeta
šablonska režija po dunajskih in praških vzorih. Kritiški odzivi režijo ko-
majda omenjajo, zato ni mogoče razbrati komentarjev, ki bi podčrtali splo-
šne ugotovitve o spodobnostih in usposobljenosti posameznih režiserjev.
Ključne besede: Slovensko narodno gledališče Maribor, operetne predstave,
režija, dramatične šole, režiserji
Hartmut Krones
Boji skladateljev »vedre« glasbe za priznanje in pravično
plačilo za njihovo umetnost
Čas med obema vojnama, ko so avtorske pravice v številnih državah najprej
veljale samo 30 let po smrti skladatelja, je bilo tudi obdobje bojev glasbeni-
kov za pravično plačilo in zlasti za zavarovanje njihovih dedičev. Dejavni
so bili zlasti skladatelji »zabavne« glasbe (h kateri je spadala tudi zvrst ope-
rete), ki pa so se pri tem včasih spopadali z očitnim omalovaževanjem svoje
umetnosti. Boj za podaljšanje trajanja varstva avtorskih pravic je bil v Av-
striji (1934) in Nemčiji (1935), ki ju v prvi vrsti obravnavamo tukaj, končno
uspešen s podaljšanjem na 50 let, vendar se je vzporedno pojavil še en cilj
prizadevanj – z nastankom zvočnega filma za »novo« umetnostno obliko,
filmsko glasbo, tantieme več let sploh niso bile plačane ali pa jih je bilo pla-
čanih samo zelo malo. Tudi tukaj je bil vzrok pogosto zaničevanje filmske
glasbe kot »manjvredne« umetnostne oblike, ki naj je poleg tega ne bi bilo
mogoče ločiti od »celotnega dela«, filma. Vendar so bila prizadevanja tudi
tu uspešna, v tem primeru že leta 1933: za filmsko glasbo so končno začeli
veljati obdobje varstva avtorskih pravic in predpisi o tantiemah. Prispevek
vsebuje pregled teh bojev od leta 1920 do druge svetovne vojne.
Ključne besede: opereta, filmska glasba, avtorske pravice, trajanje varstva
avtorskih pravic, tantieme
538
režiserja Erwina Piscatorja v Berlinu. Gostujoči režiserji so bili Josip Povhe
iz Ljubljane, Dunajčan Kurt Bachmann in hrvaški baritonist Đuro Trbu-
hović, v enem primeru pa tudi Ferdo Delak, med vsemi omenjenimi edini z
akademsko izobrazbo s področja režije, pridobljeno na Mozarteumu. V pri-
merjavi z ljubljanskim gledališčem so imeli režiserji obeh hiš podobno iz-
obražene režiserje, ki so delovali na več področjih in imeli sorodne vzore.
Operetni režiserji mariborskega gledališča večinoma niso posegali po ek-
sperimentih in ne posnemali avantgardnih šol, saj je bila najbolje sprejeta
šablonska režija po dunajskih in praških vzorih. Kritiški odzivi režijo ko-
majda omenjajo, zato ni mogoče razbrati komentarjev, ki bi podčrtali splo-
šne ugotovitve o spodobnostih in usposobljenosti posameznih režiserjev.
Ključne besede: Slovensko narodno gledališče Maribor, operetne predstave,
režija, dramatične šole, režiserji
Hartmut Krones
Boji skladateljev »vedre« glasbe za priznanje in pravično
plačilo za njihovo umetnost
Čas med obema vojnama, ko so avtorske pravice v številnih državah najprej
veljale samo 30 let po smrti skladatelja, je bilo tudi obdobje bojev glasbeni-
kov za pravično plačilo in zlasti za zavarovanje njihovih dedičev. Dejavni
so bili zlasti skladatelji »zabavne« glasbe (h kateri je spadala tudi zvrst ope-
rete), ki pa so se pri tem včasih spopadali z očitnim omalovaževanjem svoje
umetnosti. Boj za podaljšanje trajanja varstva avtorskih pravic je bil v Av-
striji (1934) in Nemčiji (1935), ki ju v prvi vrsti obravnavamo tukaj, končno
uspešen s podaljšanjem na 50 let, vendar se je vzporedno pojavil še en cilj
prizadevanj – z nastankom zvočnega filma za »novo« umetnostno obliko,
filmsko glasbo, tantieme več let sploh niso bile plačane ali pa jih je bilo pla-
čanih samo zelo malo. Tudi tukaj je bil vzrok pogosto zaničevanje filmske
glasbe kot »manjvredne« umetnostne oblike, ki naj je poleg tega ne bi bilo
mogoče ločiti od »celotnega dela«, filma. Vendar so bila prizadevanja tudi
tu uspešna, v tem primeru že leta 1933: za filmsko glasbo so končno začeli
veljati obdobje varstva avtorskih pravic in predpisi o tantiemah. Prispevek
vsebuje pregled teh bojev od leta 1920 do druge svetovne vojne.
Ključne besede: opereta, filmska glasba, avtorske pravice, trajanje varstva
avtorskih pravic, tantieme
538
