Page 19 - Možnosti aktivnega staranja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju s postopnim uvajanjem mladih v poklice.
P. 19
ces staranja v Evropi 2
Glavna značilnost demografske prihodnosti naše družbe je »staranje« (Sta-
tistični urad Republike Slovenije, 2010). Zaradi daljše življenjske dobe, upa-
danja rodnosti in zmanjševanja števila mlajših od 15 let bo starostna meja, ki
v Evropi prebivalstvo deli na mlajše in starejše od 31 let, do leta 2060 dose-
gla mejo 48 let (Statistični urad Republike Slovenije, 2010). S starostno zapo-
slitvenim paradoksom se srečuje tudi Slovenija, kjer naj bi se po napovedih
Eurostata do leta 2042 število starejših od 60 let skorajda podvojilo, število ti-
stih v starosti 15–62 let pa bo predstavljalo pribl. 59 prebivalstva (Eurostat,
2010).
Sprememba politike kot nujen odziv na spreminjajočo se starostno, druž-
benoekonomsko in kulturno strukturo prebivalstva se je začela oblikovati od
zgodnjih devetdesetih let dalje, delno zaradi naraščajočih stroškov socialne
varnosti, prihodnjega pomanjkanja delovne sile ter splošnih in predmetno
specifičnih spretnosti. Postalo je tudi splošno, da so se sistemi za predčasno
upokojitev izkazali za neučinkovite in za družbo zelo drage (Walker, 2001; Da-
vey, 2002; Avramov in Maskova, 2003).
Države so v duhu sistemskih in organizacijskih sprememb razvile politike
za povečanje udeležbe starejših delavcev s/z: (a) povečanjem pokojninske
starosti, z omejevanjem spodbud za upokojitev; (b) razvojem zakonodaje o
starostni diskriminaciji; (c) zagotavljanjem subvencij delodajalcem za ohra-
njanje zaposlitve starejših delavcev; (d) zagotavljanjem subvencij za pomoč
pri ponovni vrnitvi starejših delavcev v organizacijo; (e) vzpostavitvijo spod-
bud za vseživljenjsko učenje in razvoj veščin v EU; (f ) razvijanjem kampanj za
ozaveščanje, katerih cilj je spremeniti odnos do starejših delavcev; (g) usta-
novitvijo organizacij, ki promovirajo »najboljšo prakso upravljanja starosti«
(Walker, 2001).
Nacionalne spremembe v Evropi je spremljal širok repertoar različnih pro-
gramskih in zakonodajnih ter drugih sporazumnih dokumentov, objavljenih
od leta 2000, začenši s sporočilom Towards a Europe for all Ages (Commission
of the European Communities, 1999), ki je ugotovilo, da je višje zaposlovanje
starejših ključnega pomena za uspešen politični odziv na izzive, ki jih pred-
stavlja staranje prebivalstva.
Leto dni kasneje je lizbonska strategija pokazala nezadostno udeležbo sta-
rejših delavcev na trgu dela kot eno glavnih slabosti Unije, zato so si zasta-
17
Glavna značilnost demografske prihodnosti naše družbe je »staranje« (Sta-
tistični urad Republike Slovenije, 2010). Zaradi daljše življenjske dobe, upa-
danja rodnosti in zmanjševanja števila mlajših od 15 let bo starostna meja, ki
v Evropi prebivalstvo deli na mlajše in starejše od 31 let, do leta 2060 dose-
gla mejo 48 let (Statistični urad Republike Slovenije, 2010). S starostno zapo-
slitvenim paradoksom se srečuje tudi Slovenija, kjer naj bi se po napovedih
Eurostata do leta 2042 število starejših od 60 let skorajda podvojilo, število ti-
stih v starosti 15–62 let pa bo predstavljalo pribl. 59 prebivalstva (Eurostat,
2010).
Sprememba politike kot nujen odziv na spreminjajočo se starostno, druž-
benoekonomsko in kulturno strukturo prebivalstva se je začela oblikovati od
zgodnjih devetdesetih let dalje, delno zaradi naraščajočih stroškov socialne
varnosti, prihodnjega pomanjkanja delovne sile ter splošnih in predmetno
specifičnih spretnosti. Postalo je tudi splošno, da so se sistemi za predčasno
upokojitev izkazali za neučinkovite in za družbo zelo drage (Walker, 2001; Da-
vey, 2002; Avramov in Maskova, 2003).
Države so v duhu sistemskih in organizacijskih sprememb razvile politike
za povečanje udeležbe starejših delavcev s/z: (a) povečanjem pokojninske
starosti, z omejevanjem spodbud za upokojitev; (b) razvojem zakonodaje o
starostni diskriminaciji; (c) zagotavljanjem subvencij delodajalcem za ohra-
njanje zaposlitve starejših delavcev; (d) zagotavljanjem subvencij za pomoč
pri ponovni vrnitvi starejših delavcev v organizacijo; (e) vzpostavitvijo spod-
bud za vseživljenjsko učenje in razvoj veščin v EU; (f ) razvijanjem kampanj za
ozaveščanje, katerih cilj je spremeniti odnos do starejših delavcev; (g) usta-
novitvijo organizacij, ki promovirajo »najboljšo prakso upravljanja starosti«
(Walker, 2001).
Nacionalne spremembe v Evropi je spremljal širok repertoar različnih pro-
gramskih in zakonodajnih ter drugih sporazumnih dokumentov, objavljenih
od leta 2000, začenši s sporočilom Towards a Europe for all Ages (Commission
of the European Communities, 1999), ki je ugotovilo, da je višje zaposlovanje
starejših ključnega pomena za uspešen politični odziv na izzive, ki jih pred-
stavlja staranje prebivalstva.
Leto dni kasneje je lizbonska strategija pokazala nezadostno udeležbo sta-
rejših delavcev na trgu dela kot eno glavnih slabosti Unije, zato so si zasta-
17
