Page 86 - Možnosti aktivnega staranja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju s postopnim uvajanjem mladih v poklice.
P. 86
liza kariernega razvoja v vzgoji in izobraževanju
Finskem vključujejo: (1) teoretično vsebino v izobraževanju, (2) nadzorovano
učno prakso, (3) študije za raziskovalno usposobljenost in (4) izbirne študije.
Vsaka univerza ima 1–2 šoli za učitelje, ki je/sta specializirana/-i za nadzor štu-
dentov. Učiteljske šole financira ministrstvo za kulturo in izobraževanje. Šole
za usposabljanje imajo tudi nalogo razvijati kakovostno poučevanje in na-
črtovanje učnih načrtov. Zagotavljajo inovativna obdobja usposabljanja za
univerzitetne študente pedagoških smeri.
Nacionalna zakonodaja daje samo glavne smernice za izobraževanje učite-
ljev in ne določa, koliko ur učitelji študentje opravljajo v praksi. Univerze skle-
nejo pogodbo z lokalnimi šolami in izplačujejo nagrade nadzornim učiteljem
– mentorjem. Učiteljska praksa je torej vključena v vse stopnje izobraževanja
učiteljev. Nadzirajo jo univerzitetni učitelji ali lokalni šolski učitelji, odvisno od
narave in organizacije prakse (Niemi in Jakku-Sihvonen, 2011). Glavno načelo
pedagoške prakse oz. praktičnega usposabljanja na Finskem je, da se mora
praksa začeti čim prej in podpirati rast učiteljev v smeri nagrajevanja stro-
kovnega znanja. Drugo pomembno načelo je povezovanje teoretičnih študij
in prakse. Na začetku praktični študij bodoče učitelje vodi v osnovno hospi-
tiranje/opazovanje učnega procesa in učencev, nato pa se osredotočijo na
določena področja in izbrane učne procese, ki jih temeljiteje analizirajo. Na-
zadnje podpirajo bodoče učitelje v prevzemanju celostne odgovornosti za
lastno poučevanje in bodoče raziskovanje (tudi v povezavi z zaključnim, ma-
gistrskim delom).
Razlogi za izbiro pedagoškega poklica. Razlogi za izbiro poklicne poti se med
študenti razlikujejo. Raziskovalne študije v glavnem nakazujejo tri osnovne
vrste oz. kategorije razlogov za izbiro poučevanja kot poklicne poti: zuna-
nji motivi, kot sta plača, dolge počitnice; notranji motivi, kot so zanimanje,
osebne izkušnje in intelektualna izpolnitev, ter altruistični motivi, ki prispe-
vajo k rasti drugega posameznika (Moran idr., 2001; Brookhart in Freeman,
1992). Mnenje študentov kaže naslednje: izmed vseh razlogov najvišje oce-
njujejo razlog »Všeč mi je delati z otroki in mladimi«, visoko pa so ocenili
tudi razlog »Ker lahko vplivam in sooblikujem prihodnost otrok in mlado-
stnikov«. Študentje bistveno nižje ocenjujejo zunanje razloge, izpostavljajo
pa predvsem altruistične/samouresničitvene motive. Slednji so še posebej
pomembni, saj izkazujejo visoko socialno in moralno odgovornost, kar na-
kazuje na pozitivne osebnostne značilnosti oseb, ki se odločajo za ta poklic.
Francoska raziskava med učitelji kaže, da so razlogi za izbiro poklicne poti
predvsem ljubezen do stroke, stik z učenci, prenašanje spretnosti in znanja,
neodvisnost v razredu. Poleg tega navajajo tudi poučevanje predmeta, ki ga
84
Finskem vključujejo: (1) teoretično vsebino v izobraževanju, (2) nadzorovano
učno prakso, (3) študije za raziskovalno usposobljenost in (4) izbirne študije.
Vsaka univerza ima 1–2 šoli za učitelje, ki je/sta specializirana/-i za nadzor štu-
dentov. Učiteljske šole financira ministrstvo za kulturo in izobraževanje. Šole
za usposabljanje imajo tudi nalogo razvijati kakovostno poučevanje in na-
črtovanje učnih načrtov. Zagotavljajo inovativna obdobja usposabljanja za
univerzitetne študente pedagoških smeri.
Nacionalna zakonodaja daje samo glavne smernice za izobraževanje učite-
ljev in ne določa, koliko ur učitelji študentje opravljajo v praksi. Univerze skle-
nejo pogodbo z lokalnimi šolami in izplačujejo nagrade nadzornim učiteljem
– mentorjem. Učiteljska praksa je torej vključena v vse stopnje izobraževanja
učiteljev. Nadzirajo jo univerzitetni učitelji ali lokalni šolski učitelji, odvisno od
narave in organizacije prakse (Niemi in Jakku-Sihvonen, 2011). Glavno načelo
pedagoške prakse oz. praktičnega usposabljanja na Finskem je, da se mora
praksa začeti čim prej in podpirati rast učiteljev v smeri nagrajevanja stro-
kovnega znanja. Drugo pomembno načelo je povezovanje teoretičnih študij
in prakse. Na začetku praktični študij bodoče učitelje vodi v osnovno hospi-
tiranje/opazovanje učnega procesa in učencev, nato pa se osredotočijo na
določena področja in izbrane učne procese, ki jih temeljiteje analizirajo. Na-
zadnje podpirajo bodoče učitelje v prevzemanju celostne odgovornosti za
lastno poučevanje in bodoče raziskovanje (tudi v povezavi z zaključnim, ma-
gistrskim delom).
Razlogi za izbiro pedagoškega poklica. Razlogi za izbiro poklicne poti se med
študenti razlikujejo. Raziskovalne študije v glavnem nakazujejo tri osnovne
vrste oz. kategorije razlogov za izbiro poučevanja kot poklicne poti: zuna-
nji motivi, kot sta plača, dolge počitnice; notranji motivi, kot so zanimanje,
osebne izkušnje in intelektualna izpolnitev, ter altruistični motivi, ki prispe-
vajo k rasti drugega posameznika (Moran idr., 2001; Brookhart in Freeman,
1992). Mnenje študentov kaže naslednje: izmed vseh razlogov najvišje oce-
njujejo razlog »Všeč mi je delati z otroki in mladimi«, visoko pa so ocenili
tudi razlog »Ker lahko vplivam in sooblikujem prihodnost otrok in mlado-
stnikov«. Študentje bistveno nižje ocenjujejo zunanje razloge, izpostavljajo
pa predvsem altruistične/samouresničitvene motive. Slednji so še posebej
pomembni, saj izkazujejo visoko socialno in moralno odgovornost, kar na-
kazuje na pozitivne osebnostne značilnosti oseb, ki se odločajo za ta poklic.
Francoska raziskava med učitelji kaže, da so razlogi za izbiro poklicne poti
predvsem ljubezen do stroke, stik z učenci, prenašanje spretnosti in znanja,
neodvisnost v razredu. Poleg tega navajajo tudi poučevanje predmeta, ki ga
84
