Page 83 - Možnosti aktivnega staranja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju s postopnim uvajanjem mladih v poklice.
P. 83
Analiza odgovorov študentov UP PEF o kariernem razvoju
nja mladih v poklice lahko izpostavimo Finsko, kjer je pedagoški študij (naj-
manj 60 ECTS) obvezen za vse učitelje. Slednji vključuje tudi učno prakso,
v okviru katere izpostavljamo pomen in obvezo priprave osebnega študij-
skega načrta. Njegova glavna naloga je usmerjati študente k razvoju lastnih
učinkovitih programov in kariernih načrtov ter jih poučevati pri doseganju
njihovih ciljev. Izbirni študiji na Finskem pa lahko zajemajo različne tečaje,
s pomočjo katerih študentje želijo profilirati svoj študij in kvalifikacije (Ni-
emi in Jakku-Sihvonen, 2011). Osebni študijski načrt bi bilo smiselno prenesti
tudi v slovenski visokošolski prostor (ne zgolj v smislu prilagoditev oz. OPP),
saj se tako načrtuje potrebe, cilje in interese študenta na poklicni in osebni
ravni, pripravi se časovni in organizacijski načrt, oblike organiziranega študij-
skega dela, oblike svetovalne pomoči in podpore, možnosti samorefleksije,
zgodnjega uvajanja v praktično usposabljanje ipd.
Postopno uvajanje mladih v poklice. Študentje se strinjajo s tem, da je mla-
demu kadru pri uvajanju na delovnem mestu dodeljen mentor, ter ocenju-
jejo, da je postopno uvajanje mladih v poklice nujno potrebno. Pri tem izpo-
stavljamo primere raziskav in nacionalnih politik v nekaterih drugih evrop-
skih državah, kjer stremijo k boljšemu ravnovesju med akademskim in stro-
kovnim delom bodočih učiteljev. Krepitev praktičnega izobraževanja bodo-
čih učiteljev v evropskih državah v kvalitativnem in kvantitativnem smislu
obsega med 15 in 20 ECTS (kar pomeni od 5 do 15 tednov), vendar je takšno
izobraževanje v mnogih primerih še vedno daljše in bolje organizirano tako
za osnovnošolske kot za srednješolske učitelje (Valenčič Zuljan in Vogrinc,
2011). Praktični del ima v državah glede na organizacijsko-izvedbeno raven
drugačen vsebinsko-ciljni pomen, saj poznamo npr. začetni, opazovalni, raz-
iskovalni vidik pedagoške prakse oz. praktičnega usposabljanja, aktivno po-
učevanje pod nadzorom nekaterih strokovnjakov (mentorja) in končno sa-
mostojno poučevanje. Na Nizozemskem imajo tako študentje ob koncu štu-
dija kar pol leta trajajočo samostojno učno prakso, ki jo nadzirajo univerzi-
tetni predavatelji skupaj z mentorji sodelujočih šol (Valenčič Zuljan in Vo-
grinc, 2011).
Študentje so med načini postopnega uvajanja mladih v poklice kot najpo-
trebnejše in najučinkovitejše za uvajanje mladega pedagoškega kadra izpo-
stavili naslednje: več praktičnega usposabljanja in pridobitev mentorja ob
vstopu na delovno mesto, pri čemer izrecno izpostavljajo pomanjkanje prak-
tičnega usposabljanja in njegov pomen. V okviru praktičnega usposabljanja
se jim zdi predvsem pomembno: opravljanje neposrednega dela z otroki;
možnost spoznavanja dela vseh strokovnih delavcev; manj teorije in več
81
nja mladih v poklice lahko izpostavimo Finsko, kjer je pedagoški študij (naj-
manj 60 ECTS) obvezen za vse učitelje. Slednji vključuje tudi učno prakso,
v okviru katere izpostavljamo pomen in obvezo priprave osebnega študij-
skega načrta. Njegova glavna naloga je usmerjati študente k razvoju lastnih
učinkovitih programov in kariernih načrtov ter jih poučevati pri doseganju
njihovih ciljev. Izbirni študiji na Finskem pa lahko zajemajo različne tečaje,
s pomočjo katerih študentje želijo profilirati svoj študij in kvalifikacije (Ni-
emi in Jakku-Sihvonen, 2011). Osebni študijski načrt bi bilo smiselno prenesti
tudi v slovenski visokošolski prostor (ne zgolj v smislu prilagoditev oz. OPP),
saj se tako načrtuje potrebe, cilje in interese študenta na poklicni in osebni
ravni, pripravi se časovni in organizacijski načrt, oblike organiziranega študij-
skega dela, oblike svetovalne pomoči in podpore, možnosti samorefleksije,
zgodnjega uvajanja v praktično usposabljanje ipd.
Postopno uvajanje mladih v poklice. Študentje se strinjajo s tem, da je mla-
demu kadru pri uvajanju na delovnem mestu dodeljen mentor, ter ocenju-
jejo, da je postopno uvajanje mladih v poklice nujno potrebno. Pri tem izpo-
stavljamo primere raziskav in nacionalnih politik v nekaterih drugih evrop-
skih državah, kjer stremijo k boljšemu ravnovesju med akademskim in stro-
kovnim delom bodočih učiteljev. Krepitev praktičnega izobraževanja bodo-
čih učiteljev v evropskih državah v kvalitativnem in kvantitativnem smislu
obsega med 15 in 20 ECTS (kar pomeni od 5 do 15 tednov), vendar je takšno
izobraževanje v mnogih primerih še vedno daljše in bolje organizirano tako
za osnovnošolske kot za srednješolske učitelje (Valenčič Zuljan in Vogrinc,
2011). Praktični del ima v državah glede na organizacijsko-izvedbeno raven
drugačen vsebinsko-ciljni pomen, saj poznamo npr. začetni, opazovalni, raz-
iskovalni vidik pedagoške prakse oz. praktičnega usposabljanja, aktivno po-
učevanje pod nadzorom nekaterih strokovnjakov (mentorja) in končno sa-
mostojno poučevanje. Na Nizozemskem imajo tako študentje ob koncu štu-
dija kar pol leta trajajočo samostojno učno prakso, ki jo nadzirajo univerzi-
tetni predavatelji skupaj z mentorji sodelujočih šol (Valenčič Zuljan in Vo-
grinc, 2011).
Študentje so med načini postopnega uvajanja mladih v poklice kot najpo-
trebnejše in najučinkovitejše za uvajanje mladega pedagoškega kadra izpo-
stavili naslednje: več praktičnega usposabljanja in pridobitev mentorja ob
vstopu na delovno mesto, pri čemer izrecno izpostavljajo pomanjkanje prak-
tičnega usposabljanja in njegov pomen. V okviru praktičnega usposabljanja
se jim zdi predvsem pomembno: opravljanje neposrednega dela z otroki;
možnost spoznavanja dela vseh strokovnih delavcev; manj teorije in več
81
