Page 280 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 280
glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo
talnica v Trstu.27 V njenih prostorih so prirejali različne pobude, v katerih
je imela glasba pomembno vlogo ali v obliki zborovskega petja ali v obliki
plesa in glasbenih vložkov za igre.28 Njen prvi vodja je bil Fran Levstik, ki se
je leta 1861 preselil v Trst, pred tem je bil od leta 1858 učitelj pri številni ple-
miški družini skladatelja Miroslava Vilharja, spodbujevalca čitalniškega in
taborskega gibanja na Slovenskem.29
Veliko je bilo bolj ali manj odmevnih srečanj in manifestacij (bésede),
kjer je imela glavni delež glasba, predvsem zborovska. Na sporedih najde-
mo imena takrat znanih zborovskih dirigentov: Ivan Dolinar (1840–1886),
Ivan Piano (1830–1880), Jakob Čencur (1837–1888) itd. V teh letih se je mudil
v Trstu tudi Čeh Jan Lego, pomembna narodnobuditeljska osebnost tako v
Trstu kot Ljubljani.30 V letih 1860–1862 je Lego v Trstu vodil zbor, ki je so-
deloval na srečanjih v Slavjanski čitalnici.
Takoj za Slavjansko čitalnico so nastale še kmečke čitalnice: čitalnice
pri Sv. Ivanu, v Barkovljah, Rocolu, Škednju in Kolonji. Prva od njih pa je
bila rojanska čitalnica, katere člani so se zavzemali za organizacijo tabora,
ki bi potekal pri Fernetičih. Člani čitalnice so se prvič zbrali 25. aprila 1869
in ustanovili pripravljalni odbor za tržaški tabor. Oblasti niso izdale dovo-
ljenja in tako so se Tržačani povezali z Goričani in pomagali pri prirejanju
sežanskega tabora;31 in prav v prostorih rojanske čitalnice se je pripravljalni
odbor odločal o sežanskem taboru.32
27 Lavo Čermelj, »Slavjanska čitalnica v Trstu v letih 1865–1876«, Jadranski koledar
(1959): 97–102.
28 Apih, Slovenci in leto 1848, 323. Prim. tudi: Filibert Benedetič, »Il teatro sloveno«,
v Enciclopedia monografica del Friuli Venezia Giulia 3, 4. del, ur. Domenico Cerro-
ni Cadoresi in Cesare Russo (Udine, Istituto per l’Enciclopedia del Friuli – Venezia
Giulia, 1971), 2117–40.
29 »Ko je Vilhar leta 1848 ustanovil v Senožečah narodno stražo in ji sam stopil na čelo,
se je temu ljudstvu približal. Postal je nekakšen narodni graščak.« Mirjana Turel, Mi
roslav Vilhar (Ljubljana: DSS, 1963), 12. Marušič nas tudi opozarja, da je bil Vil-
har glavni organizator pivškega tabora; prim.: Branko Marušič, »Primorski tabori
(1868–1871)«, Goriški letnik: zbornik goriškega muzeja 1 (1974): 51–67.
30 Legovo vlogo pri glasbenem razvoju na Tržaškem bi bilo treba še dodatno raziskati.
Z Janom Legom se je podrobneje ukvarjal Anton Aškerc: Anton Aškerc, »Jan Lego,
ob sedemdeset letnici njegovega rojstnega dne«, Ljubljanski zvon 23, št. 11 (1903):
616–20.
31 Branko Marušič, »Sežanski tabor 29. maja 1870«, Ob stoletnici sežanskega tabora
1870–1970 (Sežana: Pripravljalni odbor za proslavo stoletnice tabora, 1970).
32 O tem piše podrobneje Janez Kramar, Prvi tabor v Istri (Koper: Komisija za zgodovi-
no pri pripravljalnem odboru za proslavo 100-letnice tabora v Kubedu, 1970).
278
talnica v Trstu.27 V njenih prostorih so prirejali različne pobude, v katerih
je imela glasba pomembno vlogo ali v obliki zborovskega petja ali v obliki
plesa in glasbenih vložkov za igre.28 Njen prvi vodja je bil Fran Levstik, ki se
je leta 1861 preselil v Trst, pred tem je bil od leta 1858 učitelj pri številni ple-
miški družini skladatelja Miroslava Vilharja, spodbujevalca čitalniškega in
taborskega gibanja na Slovenskem.29
Veliko je bilo bolj ali manj odmevnih srečanj in manifestacij (bésede),
kjer je imela glavni delež glasba, predvsem zborovska. Na sporedih najde-
mo imena takrat znanih zborovskih dirigentov: Ivan Dolinar (1840–1886),
Ivan Piano (1830–1880), Jakob Čencur (1837–1888) itd. V teh letih se je mudil
v Trstu tudi Čeh Jan Lego, pomembna narodnobuditeljska osebnost tako v
Trstu kot Ljubljani.30 V letih 1860–1862 je Lego v Trstu vodil zbor, ki je so-
deloval na srečanjih v Slavjanski čitalnici.
Takoj za Slavjansko čitalnico so nastale še kmečke čitalnice: čitalnice
pri Sv. Ivanu, v Barkovljah, Rocolu, Škednju in Kolonji. Prva od njih pa je
bila rojanska čitalnica, katere člani so se zavzemali za organizacijo tabora,
ki bi potekal pri Fernetičih. Člani čitalnice so se prvič zbrali 25. aprila 1869
in ustanovili pripravljalni odbor za tržaški tabor. Oblasti niso izdale dovo-
ljenja in tako so se Tržačani povezali z Goričani in pomagali pri prirejanju
sežanskega tabora;31 in prav v prostorih rojanske čitalnice se je pripravljalni
odbor odločal o sežanskem taboru.32
27 Lavo Čermelj, »Slavjanska čitalnica v Trstu v letih 1865–1876«, Jadranski koledar
(1959): 97–102.
28 Apih, Slovenci in leto 1848, 323. Prim. tudi: Filibert Benedetič, »Il teatro sloveno«,
v Enciclopedia monografica del Friuli Venezia Giulia 3, 4. del, ur. Domenico Cerro-
ni Cadoresi in Cesare Russo (Udine, Istituto per l’Enciclopedia del Friuli – Venezia
Giulia, 1971), 2117–40.
29 »Ko je Vilhar leta 1848 ustanovil v Senožečah narodno stražo in ji sam stopil na čelo,
se je temu ljudstvu približal. Postal je nekakšen narodni graščak.« Mirjana Turel, Mi
roslav Vilhar (Ljubljana: DSS, 1963), 12. Marušič nas tudi opozarja, da je bil Vil-
har glavni organizator pivškega tabora; prim.: Branko Marušič, »Primorski tabori
(1868–1871)«, Goriški letnik: zbornik goriškega muzeja 1 (1974): 51–67.
30 Legovo vlogo pri glasbenem razvoju na Tržaškem bi bilo treba še dodatno raziskati.
Z Janom Legom se je podrobneje ukvarjal Anton Aškerc: Anton Aškerc, »Jan Lego,
ob sedemdeset letnici njegovega rojstnega dne«, Ljubljanski zvon 23, št. 11 (1903):
616–20.
31 Branko Marušič, »Sežanski tabor 29. maja 1870«, Ob stoletnici sežanskega tabora
1870–1970 (Sežana: Pripravljalni odbor za proslavo stoletnice tabora, 1970).
32 O tem piše podrobneje Janez Kramar, Prvi tabor v Istri (Koper: Komisija za zgodovi-
no pri pripravljalnem odboru za proslavo 100-letnice tabora v Kubedu, 1970).
278
