Page 123 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 123
odkritja v prostoru in času
logije (podobna kamena orodja kot v Evropi) kamenodobna arheologija dobi-
la jasnejše kronološke temelje.
Če se je industrijska revolucija začela na britanskem otočju že v sredini
18. stoletja, je osrednja Evropa dohitela razvoj šele na začetku 19. V osrednjem
delu Nemčije v Porurju ter Porenju je prišlo do pospešitve industrijskega ra-
zvoja po letu 1840, ko je bilo ustanovljeno največje število koksarn, železarn in
valjarn. Družbe, ki so veliko vlagale v izboljšanje proizvodnje, so se povezova-
le v koncerne, ti pa so obvladovali proizvodnjo vse od pridobivanja surovin, do
izdelovanja končnih izdelkov. In če je bila še večina cest iz napoleonskega ob-
dobja, med katerimi so bile le redke tlakovane s kamenjem, ter je bilo glavno
prevozno sredstvo poštna kočija, se je situacija v nekaj desetletjih spremenila.
Če je bila zgrajena prva železniška proga med Liverpoolom in Manchestrom
leta 1830, je bila v Evropi med prvimi 1841 odprta proga med Düsseldorfom in
Elberfeldom. Predstavljala je tudi popolno tehnično novost, saj je med Erk-
hartom in Hochdalom vsebovala odsek z največjim naklonom v Evropi.
Ključnega pomena za okolico pa so bila med gradbenimi deli odkrita rudišča
in že desetletje kasneje je v bližini začela z delom železarna, ki je za proizvo-
dnjo potrebovala velike količine apnenca in apna. Kamnolomi ter peči za žga-
nje apna so bili postavljeni v bližnjo dolinico ob reki Düssel, ki se je po refor-
miranem pridigarju ter avtorju cerkvenih pesmi Joachimu Neanderju
poimenovala Neanderthal (Schmitz, Thissen 2000, 26–28).
Avgusta leta 1856 so delavci iz kamnoloma, ki so se pripravljali, da raz-
strelijo majhno jamo Feldhofer, iz nje odstranili glinene usedline ter jih zme-
tali v nižje ležečo dolinico reke Düssel v Nemčiji. Pri tem so naleteli na kosti,
ki jih je lastnik kamnoloma prepoznal kot medvedje in dva delavca sta jih
zbrala ter shranila v pisarni kamnoloma. Kasneje so obvestili Johanna Carla
Fuhlrotta – učitelja matematike v Elberfeldu in naravoslovca –, ta pa je kosti
takoj prepoznal kot človeške (Bosinski 1993, 26–27). K sreči so za kosti najprej
menili, da so živalske, kajti obratno bi se lahko zgodilo podobno kot nekaj let
pred tem, ko so v jami Aurignac odkrite paleolitske pokope pokopali v posve-
čeni zemlji (Schmitz, Thissen 2000, 40–41). Fuhlrott je 4. septembra v lokal-
nem Barmer Bürgerblatt poročal o najdbi, prispevek pa so razširili in 9. sep-
tembra je v Bonner Zeitung avtor domneval, da bodo najdbe razložile, ali gre
za pripadnika starodavnega srednjeevropskega ljudstva ali pa člana »horde, ki
se je potikala z Atilo« (Drell 2000, 1; Schmitz, Thissen 2000, 40–42). Kmalu
po tem je bil Fuhlrott naprošen, da svoje najdbe preda univerzi v Bonnu, kjer
je za pomoč pri obdelavi prosil profesorja anatomije Hermanna Schaaffhause-
na ter Franza Josefa Carla Mayerja. Prvi je leta 1857 naredil natančno anatom-
sko analizo ter dokazal, da gre za skelet enega posameznika. Poročilo je obja-
123
logije (podobna kamena orodja kot v Evropi) kamenodobna arheologija dobi-
la jasnejše kronološke temelje.
Če se je industrijska revolucija začela na britanskem otočju že v sredini
18. stoletja, je osrednja Evropa dohitela razvoj šele na začetku 19. V osrednjem
delu Nemčije v Porurju ter Porenju je prišlo do pospešitve industrijskega ra-
zvoja po letu 1840, ko je bilo ustanovljeno največje število koksarn, železarn in
valjarn. Družbe, ki so veliko vlagale v izboljšanje proizvodnje, so se povezova-
le v koncerne, ti pa so obvladovali proizvodnjo vse od pridobivanja surovin, do
izdelovanja končnih izdelkov. In če je bila še večina cest iz napoleonskega ob-
dobja, med katerimi so bile le redke tlakovane s kamenjem, ter je bilo glavno
prevozno sredstvo poštna kočija, se je situacija v nekaj desetletjih spremenila.
Če je bila zgrajena prva železniška proga med Liverpoolom in Manchestrom
leta 1830, je bila v Evropi med prvimi 1841 odprta proga med Düsseldorfom in
Elberfeldom. Predstavljala je tudi popolno tehnično novost, saj je med Erk-
hartom in Hochdalom vsebovala odsek z največjim naklonom v Evropi.
Ključnega pomena za okolico pa so bila med gradbenimi deli odkrita rudišča
in že desetletje kasneje je v bližini začela z delom železarna, ki je za proizvo-
dnjo potrebovala velike količine apnenca in apna. Kamnolomi ter peči za žga-
nje apna so bili postavljeni v bližnjo dolinico ob reki Düssel, ki se je po refor-
miranem pridigarju ter avtorju cerkvenih pesmi Joachimu Neanderju
poimenovala Neanderthal (Schmitz, Thissen 2000, 26–28).
Avgusta leta 1856 so delavci iz kamnoloma, ki so se pripravljali, da raz-
strelijo majhno jamo Feldhofer, iz nje odstranili glinene usedline ter jih zme-
tali v nižje ležečo dolinico reke Düssel v Nemčiji. Pri tem so naleteli na kosti,
ki jih je lastnik kamnoloma prepoznal kot medvedje in dva delavca sta jih
zbrala ter shranila v pisarni kamnoloma. Kasneje so obvestili Johanna Carla
Fuhlrotta – učitelja matematike v Elberfeldu in naravoslovca –, ta pa je kosti
takoj prepoznal kot človeške (Bosinski 1993, 26–27). K sreči so za kosti najprej
menili, da so živalske, kajti obratno bi se lahko zgodilo podobno kot nekaj let
pred tem, ko so v jami Aurignac odkrite paleolitske pokope pokopali v posve-
čeni zemlji (Schmitz, Thissen 2000, 40–41). Fuhlrott je 4. septembra v lokal-
nem Barmer Bürgerblatt poročal o najdbi, prispevek pa so razširili in 9. sep-
tembra je v Bonner Zeitung avtor domneval, da bodo najdbe razložile, ali gre
za pripadnika starodavnega srednjeevropskega ljudstva ali pa člana »horde, ki
se je potikala z Atilo« (Drell 2000, 1; Schmitz, Thissen 2000, 40–42). Kmalu
po tem je bil Fuhlrott naprošen, da svoje najdbe preda univerzi v Bonnu, kjer
je za pomoč pri obdelavi prosil profesorja anatomije Hermanna Schaaffhause-
na ter Franza Josefa Carla Mayerja. Prvi je leta 1857 naredil natančno anatom-
sko analizo ter dokazal, da gre za skelet enega posameznika. Poročilo je obja-
123
