Page 127 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 127
odkritja v prostoru in času
hominidne vrste. Mnogi avtorji so mnenja, da je dokončno sprejetje neander-
talcev kot fosilne oblike človeka povzročilo odkritje dveh skeletov v jami Spy
pri Namurju leta 1886 (Bosinski 1993, 28). Julien Jean Joseph Fraipont je bil
prvi, ki je na primeru najdbe iz Spyja opisal skelet neandertalca ter pri tem jas-
no opozoril, da je posameznik že hodil s popolnoma pokončnimi koleni
(Spencer 1984, 13). Morda je sicer res, da je ta najdba pokazala, da neandertal-
ske fizične značilnosti niso patološko stanje, pa vendar je bila potrebna še
neka druga najdba, da bi bil prepoznan pravi pomen zgodnjih odkritij.
Do tega odkritja je prišlo v hrvaški Krapini v tedanji Avstro-Ogrski.
Natančneje v peskokopu v Hušnjakovem hribu za kneippovim kopališčem,
kjer so kopali pesek za gradnjo ter posipavanje cest v mestu. Pri tem so mešča-
ni že nekajkrat naleteli na kosti, šele leta 1895 pa sta ravnatelj šole J. Rehorić
ter K. Semenić zbrala nekaj kosti ter jih poslala v Zagreb profesorju Draguti-
nu Gorjanoviću-Krambergerju. Ta si je najdišče ogledal šele štiri leta kasneje,
23. avgusta 1899, pri čemer so njegovo pozornost pritegnile temne proge v pe-
sku, ki jih je prepoznal kot kurišča. Ko pa je še isti dan odkril v pesku tudi člo-
veški zob, je bila podana odločitev: že 2. septembra so se začela izkopavanja, ki
so trajala do leta 1905 ter so ustvarila največjo zbirko neandertalskih ostankov
v Evropi, za katero se danes meni, da šteje ostanke od 75 do 82 oseb. Kljub
temu, da se je razprava o ostankih iz Krapine vezala večinoma na nemško go-
voreči prostor ter je te okvirje konkretno presegla šele v sedemdesetih letih, je
igrala ključno vlogo v zgodovini raziskav neandertalcev (Kavur 1999b, 60).
Odkritja pred njo so bila redka, tako v prostoru kot tudi v času. Skeletni os-
tanki posameznikov so sicer potrjevali obstoj, niso pa mogli predstavljati
konkretne populacije. Prav tako je bila Krapina prvo sistematično izkopano
najdišče, prejšnje najdbe so bile le plod naključnih odkritij. S tem je odkritje
neandertalcev v Krapini potrdilo obstoj populacije ter pokazalo njihov izgled,
vendar pa zaradi fragmentiranosti ter premešanosti kosti krapinski material
ni vplival na vizualno podobo neandertalcev. Vsaj na začetku ne.
Zadnja vsebina, ki ni bila razrešena, je ostalo vprašanje kulturne sposob-
nosti prazgodovinskih ljudi – v drugi polovici 19. stoletja sprejeti evolucioni-
stični okvir jim je pripisoval nizko kulturno stopnjo, ko jo je zaznamovala
konstantna borba za preživetje v ostrih podnebnih razmerah ledene dobe.
Kramberger je bil natančen anatom in je preučeval vzroke za fragmentiranost
odkritega skeletnega materiala. Ožganost posameznik kosti, razcepljenost
dolgih kosti ter vrezi na posameznih kosteh so ga vodili do sklepa, da so bili
neandertalci kanibali ali pa vsaj žrtev kanibalov. Ta ugotovitev ter prevlada
darvinizma kot poglavitne biološke ter posledično tudi družbene teorije je še
dodatno oblikovala njihovo podobo. Neandertalci so v dvajseto stoletje vsto-
127
hominidne vrste. Mnogi avtorji so mnenja, da je dokončno sprejetje neander-
talcev kot fosilne oblike človeka povzročilo odkritje dveh skeletov v jami Spy
pri Namurju leta 1886 (Bosinski 1993, 28). Julien Jean Joseph Fraipont je bil
prvi, ki je na primeru najdbe iz Spyja opisal skelet neandertalca ter pri tem jas-
no opozoril, da je posameznik že hodil s popolnoma pokončnimi koleni
(Spencer 1984, 13). Morda je sicer res, da je ta najdba pokazala, da neandertal-
ske fizične značilnosti niso patološko stanje, pa vendar je bila potrebna še
neka druga najdba, da bi bil prepoznan pravi pomen zgodnjih odkritij.
Do tega odkritja je prišlo v hrvaški Krapini v tedanji Avstro-Ogrski.
Natančneje v peskokopu v Hušnjakovem hribu za kneippovim kopališčem,
kjer so kopali pesek za gradnjo ter posipavanje cest v mestu. Pri tem so mešča-
ni že nekajkrat naleteli na kosti, šele leta 1895 pa sta ravnatelj šole J. Rehorić
ter K. Semenić zbrala nekaj kosti ter jih poslala v Zagreb profesorju Draguti-
nu Gorjanoviću-Krambergerju. Ta si je najdišče ogledal šele štiri leta kasneje,
23. avgusta 1899, pri čemer so njegovo pozornost pritegnile temne proge v pe-
sku, ki jih je prepoznal kot kurišča. Ko pa je še isti dan odkril v pesku tudi člo-
veški zob, je bila podana odločitev: že 2. septembra so se začela izkopavanja, ki
so trajala do leta 1905 ter so ustvarila največjo zbirko neandertalskih ostankov
v Evropi, za katero se danes meni, da šteje ostanke od 75 do 82 oseb. Kljub
temu, da se je razprava o ostankih iz Krapine vezala večinoma na nemško go-
voreči prostor ter je te okvirje konkretno presegla šele v sedemdesetih letih, je
igrala ključno vlogo v zgodovini raziskav neandertalcev (Kavur 1999b, 60).
Odkritja pred njo so bila redka, tako v prostoru kot tudi v času. Skeletni os-
tanki posameznikov so sicer potrjevali obstoj, niso pa mogli predstavljati
konkretne populacije. Prav tako je bila Krapina prvo sistematično izkopano
najdišče, prejšnje najdbe so bile le plod naključnih odkritij. S tem je odkritje
neandertalcev v Krapini potrdilo obstoj populacije ter pokazalo njihov izgled,
vendar pa zaradi fragmentiranosti ter premešanosti kosti krapinski material
ni vplival na vizualno podobo neandertalcev. Vsaj na začetku ne.
Zadnja vsebina, ki ni bila razrešena, je ostalo vprašanje kulturne sposob-
nosti prazgodovinskih ljudi – v drugi polovici 19. stoletja sprejeti evolucioni-
stični okvir jim je pripisoval nizko kulturno stopnjo, ko jo je zaznamovala
konstantna borba za preživetje v ostrih podnebnih razmerah ledene dobe.
Kramberger je bil natančen anatom in je preučeval vzroke za fragmentiranost
odkritega skeletnega materiala. Ožganost posameznik kosti, razcepljenost
dolgih kosti ter vrezi na posameznih kosteh so ga vodili do sklepa, da so bili
neandertalci kanibali ali pa vsaj žrtev kanibalov. Ta ugotovitev ter prevlada
darvinizma kot poglavitne biološke ter posledično tudi družbene teorije je še
dodatno oblikovala njihovo podobo. Neandertalci so v dvajseto stoletje vsto-
127
