Page 118 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 118
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
riacijskega okvirja tedaj poznanih človeških ras, niso vzbudile prevelikega za-
nimanja oziroma niso sprožile razprave o starosti človeških fosilov (Murray
1948, 52). Še Voltaire je bil prepričan, da so fosile, ki so jih odkrili v Alpah, tja
prinesli romarji (Schnapp 2002, 138–139).
Pravzaprav so prvo razpravo, ki je kmalu zamrla, vzpodbudile kosti, ki
so jih okoli leta 1700 odkrili pri Cannstattu. Šele leta 1834 je zaradi bližajoče-
ga se srečanje nemških naravoslovcev in zdravnikov občinski svet podaril oh-
ranjeno lobanjo kraljevskemu Naravoslovnemu kabinetu v Stuttgartu, njen
opis pa je leta 1839 Georg Friedrich Jäger objavil. V svojem opisu jo je zaradi
oblike, ki je »preko čela nekoliko potisnjena nazaj«, pripisal Ciganu ali kužne-
mu bolniku. Kmalu je njen pomen prepoznal Georges Cuvier, ki jo je, names-
to, da bi jo pripisoval marginalizirani družbeni skupini, pripisal pripadniku
starodavnega nemškega ljudstva (Pfannenstiel 1972/73, 4).
V naslednjih desetletjih sta antropološke razprave zaznamovali pred-
vsem dve vprašanji – na eni strani je bilo za anatome ključnega pomena preu-
čevanje izvora človeških ras, na drugi strani pa so se porajajoči prazgodovinar-
ji ukvarjali z vprašanjem starosti izvora človeka. Na eni strani so mrzlično
iskali antropološke podatke, na drugi strani pa so se začele sistematične razi-
skave kamenih orodij – tistih arheoloških najdb, ki bi, odkrite v geoloških
formacijah ter skupaj s kostnimi ostanki izumrlih živali potrjevale starost
obstoja človeka.
Sistematično razpravo o starosti človeštva je v severni Franciji sprožil ca-
rinski uradnik Jacques Boucher de Perthes. Že leta 1826 je v starosti 38 let za-
čel zbirati starine, 12 let kasneje je odkril svoj prvi pestnjak in od leta 1838 se je
posvečal predvsem pregledovanju prodnih teras reke Sommi, kjer je iskal
pestnjake, ki jih je razlagal kot človeško delo, v intaktnih plasteh skupaj s ko-
stnimi ostanki izumrlih živali. Leta 1842 je poslal svoje prvo poročilo Akade-
miji v Parizu. V njem je opisal svoje najdbe, štiri leta kasneje pa je izdal knjigo
Antiquités celtiques et antédiluviennes, ki mu je prinesla žal zgolj posmeh. Šti-
ri leta kasneje je Akademija ustanovila komisijo, ki naj bi preučila avtentič-
nost najdb. Član slednje je bil geolog Jean-Baptiste Élie de Beaumont, ki je na-
sprotoval vsaki ideji o starosti človeštva. Kljub številnim pozivom si komisija
najdb nikoli ni ogledala, njihovo avtentičnost pa je zanikala v štirih točkah –
orodja naj bi bila igra narave oziroma naj bi bila delo sodobnih ljudi – na pri-
mer Rimljanov, oziroma naj bi skozi razpoke prišla v starejše plasti, oziroma
so ponaredki, ki so jih izdelovali delavci v peskokopih (Pfannenstiel 1972/73,
11–12).
Kljub zanikanju francoskih izobražencev so si Boucher de Perthesove
najdbe ogledali in kot avtentične potrdili Angleži – obiskali so ga Hugh Fal-
118
riacijskega okvirja tedaj poznanih človeških ras, niso vzbudile prevelikega za-
nimanja oziroma niso sprožile razprave o starosti človeških fosilov (Murray
1948, 52). Še Voltaire je bil prepričan, da so fosile, ki so jih odkrili v Alpah, tja
prinesli romarji (Schnapp 2002, 138–139).
Pravzaprav so prvo razpravo, ki je kmalu zamrla, vzpodbudile kosti, ki
so jih okoli leta 1700 odkrili pri Cannstattu. Šele leta 1834 je zaradi bližajoče-
ga se srečanje nemških naravoslovcev in zdravnikov občinski svet podaril oh-
ranjeno lobanjo kraljevskemu Naravoslovnemu kabinetu v Stuttgartu, njen
opis pa je leta 1839 Georg Friedrich Jäger objavil. V svojem opisu jo je zaradi
oblike, ki je »preko čela nekoliko potisnjena nazaj«, pripisal Ciganu ali kužne-
mu bolniku. Kmalu je njen pomen prepoznal Georges Cuvier, ki jo je, names-
to, da bi jo pripisoval marginalizirani družbeni skupini, pripisal pripadniku
starodavnega nemškega ljudstva (Pfannenstiel 1972/73, 4).
V naslednjih desetletjih sta antropološke razprave zaznamovali pred-
vsem dve vprašanji – na eni strani je bilo za anatome ključnega pomena preu-
čevanje izvora človeških ras, na drugi strani pa so se porajajoči prazgodovinar-
ji ukvarjali z vprašanjem starosti izvora človeka. Na eni strani so mrzlično
iskali antropološke podatke, na drugi strani pa so se začele sistematične razi-
skave kamenih orodij – tistih arheoloških najdb, ki bi, odkrite v geoloških
formacijah ter skupaj s kostnimi ostanki izumrlih živali potrjevale starost
obstoja človeka.
Sistematično razpravo o starosti človeštva je v severni Franciji sprožil ca-
rinski uradnik Jacques Boucher de Perthes. Že leta 1826 je v starosti 38 let za-
čel zbirati starine, 12 let kasneje je odkril svoj prvi pestnjak in od leta 1838 se je
posvečal predvsem pregledovanju prodnih teras reke Sommi, kjer je iskal
pestnjake, ki jih je razlagal kot človeško delo, v intaktnih plasteh skupaj s ko-
stnimi ostanki izumrlih živali. Leta 1842 je poslal svoje prvo poročilo Akade-
miji v Parizu. V njem je opisal svoje najdbe, štiri leta kasneje pa je izdal knjigo
Antiquités celtiques et antédiluviennes, ki mu je prinesla žal zgolj posmeh. Šti-
ri leta kasneje je Akademija ustanovila komisijo, ki naj bi preučila avtentič-
nost najdb. Član slednje je bil geolog Jean-Baptiste Élie de Beaumont, ki je na-
sprotoval vsaki ideji o starosti človeštva. Kljub številnim pozivom si komisija
najdb nikoli ni ogledala, njihovo avtentičnost pa je zanikala v štirih točkah –
orodja naj bi bila igra narave oziroma naj bi bila delo sodobnih ljudi – na pri-
mer Rimljanov, oziroma naj bi skozi razpoke prišla v starejše plasti, oziroma
so ponaredki, ki so jih izdelovali delavci v peskokopih (Pfannenstiel 1972/73,
11–12).
Kljub zanikanju francoskih izobražencev so si Boucher de Perthesove
najdbe ogledali in kot avtentične potrdili Angleži – obiskali so ga Hugh Fal-
118
