Page 119 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 119
odkritja v prostoru in času
coner, sir Joseph Prestwich, sir John Evans in sir Charles Lyell, in to istega
leta, 1859, ko je Charles Darwin izdal svojo On the Origin of Species by Means
of Natural Selection. Kljub priznanju v Angliji je šele leta 1860 v Franciji po
treh sejah Antropološko društvo v Parizu potrdilo starost najdb in priznalo
možnost, da so ob Somi ljudje živeli sočasno z ledenodobnimi živalmi.
Sredi 19. stoletja je v Franciji gibanje za priznanje visoke starosti člo-
veštva vodil Edouard Armand Lartet. V pričakovanju ustreznih najdb je šele
leta 1860, osem let po odkritju, obiskal vas Aurignac ob vznožju Pirenejev,
kjer je ob kopanju majhnega spodmola kmet odkril skeletne ostanke 17 oseb,
ki so jih pokopali na neznanem mestu na vaškem pokopališču. Ob ponovnem
prekopavanju ostalih sedimentov je odkril množico kamnitih orodij in nekaj
odlomkov človeških kosti – dovolj, da je bil prepričan, da so bili odkriti fosil-
ni ljudje. Svoje spoznanje je predal 19. marca 1860 pariški Akademiji znanosti
pod naslovom Note sur l'anciennité géologique de l' éspèce humaine dans l'Eu-
rope occidentale. Žal pa je zaradi nasprotovanja tedanjega predsednika Élie de
Beaumonta bil objavljen zgolj naslov prejetega dela (Pfannenstiel 1972/73, 8).
Ustrezno slavo je dočakal Lartet šele sedem let kasneje. Že leta 1864 je
pri La Madeleine ob reki Vézère odkril gravuro mamuta. Gravuro, ki je zra-
ven tega, da je s sobivanjem dokončno potrdila pleistocensko starost ljudi, do-
kazala tudi visoko umetniško sposobnost človeštva v tem obdobju. Postala je
ena izmed glavnih atrakcij na pariški Svetovni razstavi in zaradi svojih zaslug
je bil istega leta Lartet imenovan za predsednika Mednarodnega kongresa za
arheologijo in antropologijo, kjer je bila dokončno potrjena fosilna starost
človeških ostankov (Pfannenstiel 1972/73, 9). Istega leta je bil ustanovljen
tudi Musée des Antiquités nationales v Saint-Germain-en-Laye, ki je bil posve-
čen preučevanju prazgodovine kot pomembnemu delu francoske nacionalne
zgodovine (Gran-Aymerich 2006, 57–58). Zametek je bil v istem gradu usta-
novljen na pobudo Napoleona III. že leta 1862 ter je bil prvih 6 mesecev svo-
jega obstoja imenovan zgolj Gallo-rimski muzej, kasneje pa se je njegova dejav-
nost razširila na celotno področje preteklosti. Verjetno na Lartetovo pobudo
je Napoleon III. naprosil Boucher de Pertha, da je slednji že naslednje leto
predal svojo zbirko v muzej, za kar je bil nagrajen z medaljo Legije časti.
Pravzaprav so se antropološke razprave o variabilnosti sodobnega člo-
veštva, izvoru ras in starosti človeštva odvijale na relaciji med Nemčijo in Ve-
liko Britanijo, v Franciji pa je primat pri pojasnjevanju starosti človeštva prev-
zela arheologija. V nasprotju z metodološko strogostjo ter procesi
konsolidacije evolucionistične teorije v ostanku Evrope, smo v drugi polovici
devetnajstega stoletja v Franciji priča izjemni liberalizaciji antropoloških idej
– leta 1859 Clémence Royer, verjetno prva ženska, ki se ukvarja z antropologi-
119
coner, sir Joseph Prestwich, sir John Evans in sir Charles Lyell, in to istega
leta, 1859, ko je Charles Darwin izdal svojo On the Origin of Species by Means
of Natural Selection. Kljub priznanju v Angliji je šele leta 1860 v Franciji po
treh sejah Antropološko društvo v Parizu potrdilo starost najdb in priznalo
možnost, da so ob Somi ljudje živeli sočasno z ledenodobnimi živalmi.
Sredi 19. stoletja je v Franciji gibanje za priznanje visoke starosti člo-
veštva vodil Edouard Armand Lartet. V pričakovanju ustreznih najdb je šele
leta 1860, osem let po odkritju, obiskal vas Aurignac ob vznožju Pirenejev,
kjer je ob kopanju majhnega spodmola kmet odkril skeletne ostanke 17 oseb,
ki so jih pokopali na neznanem mestu na vaškem pokopališču. Ob ponovnem
prekopavanju ostalih sedimentov je odkril množico kamnitih orodij in nekaj
odlomkov človeških kosti – dovolj, da je bil prepričan, da so bili odkriti fosil-
ni ljudje. Svoje spoznanje je predal 19. marca 1860 pariški Akademiji znanosti
pod naslovom Note sur l'anciennité géologique de l' éspèce humaine dans l'Eu-
rope occidentale. Žal pa je zaradi nasprotovanja tedanjega predsednika Élie de
Beaumonta bil objavljen zgolj naslov prejetega dela (Pfannenstiel 1972/73, 8).
Ustrezno slavo je dočakal Lartet šele sedem let kasneje. Že leta 1864 je
pri La Madeleine ob reki Vézère odkril gravuro mamuta. Gravuro, ki je zra-
ven tega, da je s sobivanjem dokončno potrdila pleistocensko starost ljudi, do-
kazala tudi visoko umetniško sposobnost človeštva v tem obdobju. Postala je
ena izmed glavnih atrakcij na pariški Svetovni razstavi in zaradi svojih zaslug
je bil istega leta Lartet imenovan za predsednika Mednarodnega kongresa za
arheologijo in antropologijo, kjer je bila dokončno potrjena fosilna starost
človeških ostankov (Pfannenstiel 1972/73, 9). Istega leta je bil ustanovljen
tudi Musée des Antiquités nationales v Saint-Germain-en-Laye, ki je bil posve-
čen preučevanju prazgodovine kot pomembnemu delu francoske nacionalne
zgodovine (Gran-Aymerich 2006, 57–58). Zametek je bil v istem gradu usta-
novljen na pobudo Napoleona III. že leta 1862 ter je bil prvih 6 mesecev svo-
jega obstoja imenovan zgolj Gallo-rimski muzej, kasneje pa se je njegova dejav-
nost razširila na celotno področje preteklosti. Verjetno na Lartetovo pobudo
je Napoleon III. naprosil Boucher de Pertha, da je slednji že naslednje leto
predal svojo zbirko v muzej, za kar je bil nagrajen z medaljo Legije časti.
Pravzaprav so se antropološke razprave o variabilnosti sodobnega člo-
veštva, izvoru ras in starosti človeštva odvijale na relaciji med Nemčijo in Ve-
liko Britanijo, v Franciji pa je primat pri pojasnjevanju starosti človeštva prev-
zela arheologija. V nasprotju z metodološko strogostjo ter procesi
konsolidacije evolucionistične teorije v ostanku Evrope, smo v drugi polovici
devetnajstega stoletja v Franciji priča izjemni liberalizaciji antropoloških idej
– leta 1859 Clémence Royer, verjetno prva ženska, ki se ukvarja z antropologi-
119
