Page 121 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 121
odkritja v prostoru in času
bij, ki je temeljila na favni z arheoloških najdišč. V tradiciji Marcel de Serresa
iz leta 1853 je predlagal delitev glede na arheološke najdbe ter obdobja poime-
noval po eponimnih najdiščih. Njegovo filozofsko prepričanje pa je imelo
močan vpliv tudi na tretje področje njegovega dela – na preučevanje prazgo-
dovinske umetnosti. Zanj so bili paleolitski ljudje primitivni, ker so se naha-
jali na mnogo nižji lestvici kulturnega in intelektualnega razvoja. Iz trditev,
da paleolitska umetnost, ki sta jo ob reki Vézère odkrila Lartet in Christie, ne
vsebuje kompozicije, je izpeljal trditev, da ljudje niso bili sposobni načrtovanja
in refleksije. S frazo »otroštvo umetnosti je oddaljeno od otroške umetnosti« je
želel povedati, da paleolitska umetnost ni bila podobna okornim izdelkom ot-
rok, ampak je njena okornost bila vrhunski odraz okornega duha njenih izde-
lovalcev. Podobno je v obrambo neobstoja pokopov zagovarjal tudi neolitsko
starost človeških skeletov iz previsa Cro–Magnon, ki jih je leta 1868 odkril
Louis Lartet (Richard 1999, 98–103).
Čeprav se je sistem njegovih prepričanj podrl že v prvih letih dvajsetega
stoletja, je s svojim delovanjem zaznamoval razvoj prazgodovinske arheologi-
je – leta 1864 je ustanovil prvo arheološko revijo na svetu – Matériaux pour
l' histoire positive et philosophique de l' homme. Njen pomen morda ni tako raz-
viden iz števila 250 naročnikov, kolikor jih je nabrala v prvi petletki, vendar je
v istem obdobju članke prispevalo 600 avtorjev, kar pomeni, da je delovala
kot polje za predstavljanje in prenašanje idej med izobraženci. Sočasno je na
širjenje njegovih idej v javnost vplivala tudi politična odločitev Napoleona
III., ki je z ustanovitvijo muzeja v Saint-Germain-en-Layju sicer želel podari-
ti državljanom muzej, ki se bo ukvarjal s tako imenovano francosko nacional-
no, to je keltsko arheologijo, z zaposlitvijo de Mortilleta pa se je težišče pre-
maknilo na starejšo prazgodovino (Richard 1999, 105).
Seveda je bil njegov način interpretacij deležen tudi številnih kritik, pri
čemer je izstopal predvsem Salomon Reinach, ki je napadal predvsem krono-
loško pozicijo individualnega tipa ter univerzalno vrednost tipoloških opazo-
vanj. Zanj je bil nesprejemljiv predvsem uniformistični napredek, ki ga je za-
govarjal de Mortillet. Vendar je slednji kljub kritikam uspel v sistem mišljenja
o evoluciji vtisniti predstave o popolnoma linearnem napredku, kjer so se bio-
loške in kulturne značilnosti spreminjale sočasno ter tvorile osnovo posame-
znega obdobja. Stranski učinek takega pojmovanja pa je bil tudi razvoj dejav-
nosti, ki danes spravlja arheologijo v obup – ustanavljanja tipoloških študijskih
zbirk. V obdobju pred standardizirano produkcijo znanstvene literature ozi-
roma arheološke dokumentacije predmetov so imeli osnovno demonstrativno
vlogo predmeti sami. Predvsem so bili cenjeni predmeti s slavnih, oziroma po
de Mortilletu tipskih najdišč, ki so za demonstrativne in študijske potrebe bili
121
bij, ki je temeljila na favni z arheoloških najdišč. V tradiciji Marcel de Serresa
iz leta 1853 je predlagal delitev glede na arheološke najdbe ter obdobja poime-
noval po eponimnih najdiščih. Njegovo filozofsko prepričanje pa je imelo
močan vpliv tudi na tretje področje njegovega dela – na preučevanje prazgo-
dovinske umetnosti. Zanj so bili paleolitski ljudje primitivni, ker so se naha-
jali na mnogo nižji lestvici kulturnega in intelektualnega razvoja. Iz trditev,
da paleolitska umetnost, ki sta jo ob reki Vézère odkrila Lartet in Christie, ne
vsebuje kompozicije, je izpeljal trditev, da ljudje niso bili sposobni načrtovanja
in refleksije. S frazo »otroštvo umetnosti je oddaljeno od otroške umetnosti« je
želel povedati, da paleolitska umetnost ni bila podobna okornim izdelkom ot-
rok, ampak je njena okornost bila vrhunski odraz okornega duha njenih izde-
lovalcev. Podobno je v obrambo neobstoja pokopov zagovarjal tudi neolitsko
starost človeških skeletov iz previsa Cro–Magnon, ki jih je leta 1868 odkril
Louis Lartet (Richard 1999, 98–103).
Čeprav se je sistem njegovih prepričanj podrl že v prvih letih dvajsetega
stoletja, je s svojim delovanjem zaznamoval razvoj prazgodovinske arheologi-
je – leta 1864 je ustanovil prvo arheološko revijo na svetu – Matériaux pour
l' histoire positive et philosophique de l' homme. Njen pomen morda ni tako raz-
viden iz števila 250 naročnikov, kolikor jih je nabrala v prvi petletki, vendar je
v istem obdobju članke prispevalo 600 avtorjev, kar pomeni, da je delovala
kot polje za predstavljanje in prenašanje idej med izobraženci. Sočasno je na
širjenje njegovih idej v javnost vplivala tudi politična odločitev Napoleona
III., ki je z ustanovitvijo muzeja v Saint-Germain-en-Layju sicer želel podari-
ti državljanom muzej, ki se bo ukvarjal s tako imenovano francosko nacional-
no, to je keltsko arheologijo, z zaposlitvijo de Mortilleta pa se je težišče pre-
maknilo na starejšo prazgodovino (Richard 1999, 105).
Seveda je bil njegov način interpretacij deležen tudi številnih kritik, pri
čemer je izstopal predvsem Salomon Reinach, ki je napadal predvsem krono-
loško pozicijo individualnega tipa ter univerzalno vrednost tipoloških opazo-
vanj. Zanj je bil nesprejemljiv predvsem uniformistični napredek, ki ga je za-
govarjal de Mortillet. Vendar je slednji kljub kritikam uspel v sistem mišljenja
o evoluciji vtisniti predstave o popolnoma linearnem napredku, kjer so se bio-
loške in kulturne značilnosti spreminjale sočasno ter tvorile osnovo posame-
znega obdobja. Stranski učinek takega pojmovanja pa je bil tudi razvoj dejav-
nosti, ki danes spravlja arheologijo v obup – ustanavljanja tipoloških študijskih
zbirk. V obdobju pred standardizirano produkcijo znanstvene literature ozi-
roma arheološke dokumentacije predmetov so imeli osnovno demonstrativno
vlogo predmeti sami. Predvsem so bili cenjeni predmeti s slavnih, oziroma po
de Mortilletu tipskih najdišč, ki so za demonstrativne in študijske potrebe bili
121
