Page 126 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 126
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
za posmrtne ostanke pripadnika ruske kozaške konjenice, ki je pri napredova-
nju v Francijo januarja leta 1814 prečkala Ren (Schmitz, Thissen 2000, 62).
Najglasnejši kritik obstoja fosilnega človeka pa je bil berlinski patolog in
anatom Rudolf Virchow, ki ni sprejemal izpeljave nove rase iz patološkega pri-
merka. Prav tako ga je motila zraščenost čelnega šiva, kar naj bi pomenilo, da
je posameznik dočakal visoko starost, po njegovem mnenju pa lovci in nabi-
ralci take starosti niso dosegali (Spencer 1984, 12). Seveda moramo razumeti
njegovo pozicijo kot logično izpeljavo njegove specializacije – njegova special-
nost je bila patologija. S to je lahko najbolje pojasnil nenavaden izgled kosti,
pri čemer je čudno, da ni nasprotoval Mayerjevem zaključkom, čeprav je on
najbolje vedel, da rahitis povzroča oslabljene kosti, ostanki neandertalca pa so
bili še nadpovprečno močno razviti (Tattersall 1995, 78). Pravzaprav ni jasno,
koliko so njegovi argumenti izvirali iz seznanjenosti z odkritjem ali pa zgolj iz
osebnega kljubovanja, kajti originalne najdbe, ki so mu jih zaradi njegovega
slovesa prikrivali, je videl šele 16 let po odkritju, leta 1872 na Fuhlrottovem
domu. Pa še takrat je moral izkoristiti priložnost, ko slednjega ni bilo doma in
je prepričal njegovo hčerko, da mu jih je na hitro pokazala (Schmitz, Thissen
2000, 63–71).
Vendar pa najdba nemškega neandertalca v Evropi nikakor ni bila prva.
Že v tridesetih letih 19. stoletja je Philippe-Charles Schmerling v jami Engis pri
Liègu v Belgiji odkril človeške kosti v plasti s kamenimi orodji in kostnimi os-
tanki. Lobanjo neandertalca pa so odkrili tudi v Gibraltarju leta 1848. Za Gi-
braltar Scientific Society jo je predstavil njen tedanji tajnik, poročnik Flint. V
Veliko Britanijo, kjer sta jo študirala George Busk in Hugh Falconer, pa so jo
prinesli leta 1862. Slednji je zaradi razlik z modernimi lobanjami predlagal ime
Homo colpicus, izpeljano iz imena Calfé, ki je staro poimenovanje za Gibraltar.
Njeno potovanje se je zaključilo leta 1868, ko jo je Busk podaril Museum of the
Royal College of Surgeons, kjer se nahaja še danes (Hrdlička 1931, 52–53).
Eno izmed ključnih vlog v razpravi o neandertalcih pa je igral že ome-
njeni anatom George Busk, ki je bil angleški prevajalec Schaaffhausenovih be-
sedil in ki je v roke dobil lobanjo iz Gibraltarja. Ta je bila le nekoliko gracilne-
je grajena od neanderthalske (razumljivo, ker je bila ženska) in imela je
ohranjen obrazni del. Prepoznal je pomen te lobanje ter je takoj proglasil, da
neandertalska anatomija ne predstavlja individualnih značilnosti, ampak gre
za značilnosti širše populacije. Šel je še dalje. Sarkastično je pripomnil, da ver-
jetno niti Mayer ne bo trdil, da je kozak z vojnega pohoda leta 1814 zlezel v
skalno razpoko v Gibraltarju (Tattersall 1995, 81).
A nekaj prahu je dvignila le lobanja iz Neanderthala, okoli katere se je
razvnel neandertalski problem – razprava o legitimnosti, izvoru ter poziciji
126
za posmrtne ostanke pripadnika ruske kozaške konjenice, ki je pri napredova-
nju v Francijo januarja leta 1814 prečkala Ren (Schmitz, Thissen 2000, 62).
Najglasnejši kritik obstoja fosilnega človeka pa je bil berlinski patolog in
anatom Rudolf Virchow, ki ni sprejemal izpeljave nove rase iz patološkega pri-
merka. Prav tako ga je motila zraščenost čelnega šiva, kar naj bi pomenilo, da
je posameznik dočakal visoko starost, po njegovem mnenju pa lovci in nabi-
ralci take starosti niso dosegali (Spencer 1984, 12). Seveda moramo razumeti
njegovo pozicijo kot logično izpeljavo njegove specializacije – njegova special-
nost je bila patologija. S to je lahko najbolje pojasnil nenavaden izgled kosti,
pri čemer je čudno, da ni nasprotoval Mayerjevem zaključkom, čeprav je on
najbolje vedel, da rahitis povzroča oslabljene kosti, ostanki neandertalca pa so
bili še nadpovprečno močno razviti (Tattersall 1995, 78). Pravzaprav ni jasno,
koliko so njegovi argumenti izvirali iz seznanjenosti z odkritjem ali pa zgolj iz
osebnega kljubovanja, kajti originalne najdbe, ki so mu jih zaradi njegovega
slovesa prikrivali, je videl šele 16 let po odkritju, leta 1872 na Fuhlrottovem
domu. Pa še takrat je moral izkoristiti priložnost, ko slednjega ni bilo doma in
je prepričal njegovo hčerko, da mu jih je na hitro pokazala (Schmitz, Thissen
2000, 63–71).
Vendar pa najdba nemškega neandertalca v Evropi nikakor ni bila prva.
Že v tridesetih letih 19. stoletja je Philippe-Charles Schmerling v jami Engis pri
Liègu v Belgiji odkril človeške kosti v plasti s kamenimi orodji in kostnimi os-
tanki. Lobanjo neandertalca pa so odkrili tudi v Gibraltarju leta 1848. Za Gi-
braltar Scientific Society jo je predstavil njen tedanji tajnik, poročnik Flint. V
Veliko Britanijo, kjer sta jo študirala George Busk in Hugh Falconer, pa so jo
prinesli leta 1862. Slednji je zaradi razlik z modernimi lobanjami predlagal ime
Homo colpicus, izpeljano iz imena Calfé, ki je staro poimenovanje za Gibraltar.
Njeno potovanje se je zaključilo leta 1868, ko jo je Busk podaril Museum of the
Royal College of Surgeons, kjer se nahaja še danes (Hrdlička 1931, 52–53).
Eno izmed ključnih vlog v razpravi o neandertalcih pa je igral že ome-
njeni anatom George Busk, ki je bil angleški prevajalec Schaaffhausenovih be-
sedil in ki je v roke dobil lobanjo iz Gibraltarja. Ta je bila le nekoliko gracilne-
je grajena od neanderthalske (razumljivo, ker je bila ženska) in imela je
ohranjen obrazni del. Prepoznal je pomen te lobanje ter je takoj proglasil, da
neandertalska anatomija ne predstavlja individualnih značilnosti, ampak gre
za značilnosti širše populacije. Šel je še dalje. Sarkastično je pripomnil, da ver-
jetno niti Mayer ne bo trdil, da je kozak z vojnega pohoda leta 1814 zlezel v
skalno razpoko v Gibraltarju (Tattersall 1995, 81).
A nekaj prahu je dvignila le lobanja iz Neanderthala, okoli katere se je
razvnel neandertalski problem – razprava o legitimnosti, izvoru ter poziciji
126
