Page 120 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 120
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
jo, prevede Darwinov Izvor vrst v francoščino ter v komentarjih kritizira fi-
zično antropologijo, ki po njenem mnenju preveč poudarja fizično različnost
ter zapostavlja moralne in intelektualne dimezije. Nekoliko kasneje, leta 1885,
pa haitijski veleposlanik v Parizu, Anténor Firmin, prvi temnopolti antropo-
log, izda knjigo De l' égalité des races humaines. Že leta 1883 je bil na predlog
Ernesta Aubertina, Louisa-Josepha Janvierja ter očeta paleolitske arheologije,
Gabriela de Mortilleta, sprejet v pariško Antropološko društvo, kjer se v tem
obdobju vrstijo razprave o antropometriji, kraniometriji ter rasističnih inter-
pretacijah fizičnih podatkov (Fluehr-Lobban 2000, 449–453).
Francosko preučevanje prazgodovine je bilo stranski produkt politične-
ga liberalizma. Gabriel de Mortillet se je zaradi pisanja za socialistične revij
ter pisanja pamfletov, v katerih je leta 1848 napadal konservativno držo fran-
coske politike, moral zateči v izgnanstvo v Savojo (takrat v Piemontsko-sar-
dinskem kraljestvu). V muzejih v Ženevi in Annencyju je urejal paleontolo-
ške zbirke, ko se je moral zaradi aneksije Savoje umakniti v Italijo, kjer je
sodeloval pri izgradnji železnic. Ko so v drugi polovici petdesetih let bila v Švi-
ci odkrita številna prazgodovinska naselja na kolih v jezerskih plitvinah, se je
začel ukvarjati s podobnimi v italijanskih jezerih. Z liberalizacijo Drugega ce-
sarstva pa se je leta 1864, zdaj že ugledni prazgodovinar, lahko spet vrnil v Pa-
riz, kjer se je zaposlil v Musée des Antiquités nationales v Saint-Germain-en-
-Laye. Kot materialist v francoskem smislu je zagovarjal prepričanje v
materialno enotnost sveta, ki predpostavlja tudi enotnost zakonov fizike ter
kemijske narave, ki jih vodi. Edini zakon, ki je lahko bil univerzalen v tem ob-
dobju, je bil zakon transformizma (evolucije), zakon univerzalnega napredka.
Njegov glavni prispevek znanosti 19. stoletja – klasifikacija kamenih orodij, je
temeljil prav na teh principih.
Po svoji osnovni izobrazbi inženir, po delovanju geolog, je de Mortillet
umeščal prazgodovino v okvir naravne zgodovine oziroma je naravoslovne
principe apliciral na arheologijo. Tako je s paleontološko stratigrafijo dosegel
osnovne principe določanja starosti – arheološke plasti so tako stare kot fosi-
li, ki se nahajajo v njej, pri čemer je potrebno zgolj določiti značilne ter potem
posamezna obdobja poimenovati po najslavnejših nahajališčih teh fosilov.
Ker je tudi arheološke najdbe pojmoval kot fosile, je združil koncepte arheo-
loške tipologije in geološke stratigrafije (Coye 2005, 703–704).
S projektom je začel že leta 1876, ko je organizacijski komite Svetovne
razstave v Parizu naročil Edouardu Lartetu, da v sklopu razstave Zgodovina
dela sestavi dvorano Ledene dobe. Odmevnost razstave je prazgodovinsko ar-
heologijo prvič privedla v pozornost javnosti, de Mortillet pa je priložnost iz-
koristil za reakcijo proti Lartetovi shemi klasifikacije prazgodovinskih obdo-
120
jo, prevede Darwinov Izvor vrst v francoščino ter v komentarjih kritizira fi-
zično antropologijo, ki po njenem mnenju preveč poudarja fizično različnost
ter zapostavlja moralne in intelektualne dimezije. Nekoliko kasneje, leta 1885,
pa haitijski veleposlanik v Parizu, Anténor Firmin, prvi temnopolti antropo-
log, izda knjigo De l' égalité des races humaines. Že leta 1883 je bil na predlog
Ernesta Aubertina, Louisa-Josepha Janvierja ter očeta paleolitske arheologije,
Gabriela de Mortilleta, sprejet v pariško Antropološko društvo, kjer se v tem
obdobju vrstijo razprave o antropometriji, kraniometriji ter rasističnih inter-
pretacijah fizičnih podatkov (Fluehr-Lobban 2000, 449–453).
Francosko preučevanje prazgodovine je bilo stranski produkt politične-
ga liberalizma. Gabriel de Mortillet se je zaradi pisanja za socialistične revij
ter pisanja pamfletov, v katerih je leta 1848 napadal konservativno držo fran-
coske politike, moral zateči v izgnanstvo v Savojo (takrat v Piemontsko-sar-
dinskem kraljestvu). V muzejih v Ženevi in Annencyju je urejal paleontolo-
ške zbirke, ko se je moral zaradi aneksije Savoje umakniti v Italijo, kjer je
sodeloval pri izgradnji železnic. Ko so v drugi polovici petdesetih let bila v Švi-
ci odkrita številna prazgodovinska naselja na kolih v jezerskih plitvinah, se je
začel ukvarjati s podobnimi v italijanskih jezerih. Z liberalizacijo Drugega ce-
sarstva pa se je leta 1864, zdaj že ugledni prazgodovinar, lahko spet vrnil v Pa-
riz, kjer se je zaposlil v Musée des Antiquités nationales v Saint-Germain-en-
-Laye. Kot materialist v francoskem smislu je zagovarjal prepričanje v
materialno enotnost sveta, ki predpostavlja tudi enotnost zakonov fizike ter
kemijske narave, ki jih vodi. Edini zakon, ki je lahko bil univerzalen v tem ob-
dobju, je bil zakon transformizma (evolucije), zakon univerzalnega napredka.
Njegov glavni prispevek znanosti 19. stoletja – klasifikacija kamenih orodij, je
temeljil prav na teh principih.
Po svoji osnovni izobrazbi inženir, po delovanju geolog, je de Mortillet
umeščal prazgodovino v okvir naravne zgodovine oziroma je naravoslovne
principe apliciral na arheologijo. Tako je s paleontološko stratigrafijo dosegel
osnovne principe določanja starosti – arheološke plasti so tako stare kot fosi-
li, ki se nahajajo v njej, pri čemer je potrebno zgolj določiti značilne ter potem
posamezna obdobja poimenovati po najslavnejših nahajališčih teh fosilov.
Ker je tudi arheološke najdbe pojmoval kot fosile, je združil koncepte arheo-
loške tipologije in geološke stratigrafije (Coye 2005, 703–704).
S projektom je začel že leta 1876, ko je organizacijski komite Svetovne
razstave v Parizu naročil Edouardu Lartetu, da v sklopu razstave Zgodovina
dela sestavi dvorano Ledene dobe. Odmevnost razstave je prazgodovinsko ar-
heologijo prvič privedla v pozornost javnosti, de Mortillet pa je priložnost iz-
koristil za reakcijo proti Lartetovi shemi klasifikacije prazgodovinskih obdo-
120
