Page 125 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 125
odkritja v prostoru in času
1979, 199). In ker so tudi evolucionisti konca devetnajstega stoletja, kot je bil
Edward Tylor, menili, da imajo človeške rase vrojene kognitivne zmožnosti in
temperament (Hatch 1973, 32), je bilo popolnoma normalno prepričanje o in-
feriornih kognitivnih sposobnosti in brutalnem temperamentu fosilnih ljudi.
Pravzaprav je bila izpeljava pričakovana, saj so pri anatomskih raziska-
vah vztrajno izpostavljali živalske značilnosti anatomije, ki so jih izpeljevali iz
primerjalnih študij opic. In pri vseh primerjavah z živalmi ni bilo nič čudne-
ga, da niso neandertalcem priznavali kakih višjih kognitivnih možnosti. Slav-
ni anatom Hermann Klaatsch je izpostavljal, da kažejo neandertalci »vtis
manjvrednosti, neke surovosti, ki se ne razlikuje veliko od stanja sodobnih divja-
kov, kot jih najdemo v Afriki in Avstraliji« (Overhage 1957, 214).
V obdobju po odkritju so v fizičnih potezah lobanje iz Neanderthala
mnogi anatomi videli patološke tvorbe. Med njimi je Joseph Barnard Davis
opozori na prezgodnjo zrast šivov lobanje, C. Carter Blake pa je menil, da gre
za lobanjo idiota (Hrdlička 1931, 55), le profesor geologije na Queen's College
v Galwayu William King je leta 1863 na srečanju British Association for the
Advancement of Science predlagal vzpostavitev nove vrste rodu Homo – Homo
neanderthalensis. Za to potezo se je odločil, ker je menil, da je najdba še veliko
bolj primitivna od vseh poznanih nižjih ras, kasneje pa je svoje trditve celo
preklical ter trdil, da skelet sploh ne pripada človeku (Schmitz, Thissen 2000,
61). Zaradi domnevnih šimpanzoidnih značilnosti se je celo poigraval z misli-
jo, da bi najdbo uvrstil v ločen rod. Kingovemu poimenovanju se je leta 1893
pridružil Edward Drinker Cope, Ludwig Wilser je predlagal leta 1897 Homo
primigenius, poimenovanje, ki se je uporabljalo v nemško govorečih deželah,
Francozi pa so ga po predlogu Otta Hauserja pogosto imenovali tudi Homo
mousteriensis (Osborn 1916, 218). V trenutku, ko je bila avtentičnost fosilov
vsaj v določenih krogih sprejeta, se je začelo izpostavljati vprašanje njene ta-
ksonomske uvrstitve. Klaaatsch je zagovarjal trditev, da neandertalci niso
mogli biti predniki sodobnih ljudi, saj naj bi bili po njegovem prepričanju s
slednjimi sočasni (Schmitz, Thissen 2000, 110).
Po prvih analizah Fuhlrotta in Schaaffhausena sta skelet preučila ter za-
pečatila usodo vrste tudi August Mayer ter Rudolf Virchow. Prvi je opazil, da
sta bili stegnenici ter kolčnica nekoliko zvite, kar je razlagal z dolgotrajnim ja-
hanjem, ki pa naj bi le stopnjevalo posledice v otroštvu prebolelega rahitisa.
Leva roka je bila zlomljena ter slabo zaraščena. Še več, s to poškodbo, ki naj bi
povzročala konstantne bolečine, je pojasnjeval tudi nenavadne akumulacije
kostne mase v predelu nad očmi – nenavadno ter potencirano oblikovane na-
dočesne oboke. Čeprav je na začetku podpiral visoko starost najdbe ter nudil
podporo Schaaffhausenu, je v povzetku svoje analize sklenil, da gre pri kosteh
125
1979, 199). In ker so tudi evolucionisti konca devetnajstega stoletja, kot je bil
Edward Tylor, menili, da imajo človeške rase vrojene kognitivne zmožnosti in
temperament (Hatch 1973, 32), je bilo popolnoma normalno prepričanje o in-
feriornih kognitivnih sposobnosti in brutalnem temperamentu fosilnih ljudi.
Pravzaprav je bila izpeljava pričakovana, saj so pri anatomskih raziska-
vah vztrajno izpostavljali živalske značilnosti anatomije, ki so jih izpeljevali iz
primerjalnih študij opic. In pri vseh primerjavah z živalmi ni bilo nič čudne-
ga, da niso neandertalcem priznavali kakih višjih kognitivnih možnosti. Slav-
ni anatom Hermann Klaatsch je izpostavljal, da kažejo neandertalci »vtis
manjvrednosti, neke surovosti, ki se ne razlikuje veliko od stanja sodobnih divja-
kov, kot jih najdemo v Afriki in Avstraliji« (Overhage 1957, 214).
V obdobju po odkritju so v fizičnih potezah lobanje iz Neanderthala
mnogi anatomi videli patološke tvorbe. Med njimi je Joseph Barnard Davis
opozori na prezgodnjo zrast šivov lobanje, C. Carter Blake pa je menil, da gre
za lobanjo idiota (Hrdlička 1931, 55), le profesor geologije na Queen's College
v Galwayu William King je leta 1863 na srečanju British Association for the
Advancement of Science predlagal vzpostavitev nove vrste rodu Homo – Homo
neanderthalensis. Za to potezo se je odločil, ker je menil, da je najdba še veliko
bolj primitivna od vseh poznanih nižjih ras, kasneje pa je svoje trditve celo
preklical ter trdil, da skelet sploh ne pripada človeku (Schmitz, Thissen 2000,
61). Zaradi domnevnih šimpanzoidnih značilnosti se je celo poigraval z misli-
jo, da bi najdbo uvrstil v ločen rod. Kingovemu poimenovanju se je leta 1893
pridružil Edward Drinker Cope, Ludwig Wilser je predlagal leta 1897 Homo
primigenius, poimenovanje, ki se je uporabljalo v nemško govorečih deželah,
Francozi pa so ga po predlogu Otta Hauserja pogosto imenovali tudi Homo
mousteriensis (Osborn 1916, 218). V trenutku, ko je bila avtentičnost fosilov
vsaj v določenih krogih sprejeta, se je začelo izpostavljati vprašanje njene ta-
ksonomske uvrstitve. Klaaatsch je zagovarjal trditev, da neandertalci niso
mogli biti predniki sodobnih ljudi, saj naj bi bili po njegovem prepričanju s
slednjimi sočasni (Schmitz, Thissen 2000, 110).
Po prvih analizah Fuhlrotta in Schaaffhausena sta skelet preučila ter za-
pečatila usodo vrste tudi August Mayer ter Rudolf Virchow. Prvi je opazil, da
sta bili stegnenici ter kolčnica nekoliko zvite, kar je razlagal z dolgotrajnim ja-
hanjem, ki pa naj bi le stopnjevalo posledice v otroštvu prebolelega rahitisa.
Leva roka je bila zlomljena ter slabo zaraščena. Še več, s to poškodbo, ki naj bi
povzročala konstantne bolečine, je pojasnjeval tudi nenavadne akumulacije
kostne mase v predelu nad očmi – nenavadno ter potencirano oblikovane na-
dočesne oboke. Čeprav je na začetku podpiral visoko starost najdbe ter nudil
podporo Schaaffhausenu, je v povzetku svoje analize sklenil, da gre pri kosteh
125
