Page 124 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 124
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
vil naslednje leto. Leta 1859 je Fuhlrott v Verhandlungen des naturhistorischen
Vereines der preusssischen Rheinlande und Westphalens objavil tudi svoje vede-
nje o okoliščinah odkritja ter o geoloških razmerah, v katerih je bil skelet
odkrit. V prispevku je polemiziral tudi z možnostjo, da skelet nakazuje obstoj
fosilnih ljudi, možnost, ki jo je uredništvo revije s kratkim pripisom zanikalo
(Schmitz, Thissen, 2000, 52–55).
V skladu s svojim prepričanjem, da je volumen možganov v direktni po-
vezavi z inteligenco posameznika, je Schaaffhausen glede na izmerjenih 1.332
kubičnih centimetrov domneval, da posameznik ni bil zelo inferioren v pri-
merjavi s sodobnimi primitivnimi rasami, kot so črnci, Eskimi ter avstralski
staroselci, katerih možganske prostornine naj bi se po njegovem prepričanju
gibale med 1.100 ter 1.200 kubičnimi centimetri. Vendar še vedno ni bil čas,
ki bi omogočal kaj več kot mnenje, da so neandertalci le divja verzija naše vrste
(Drell 2000, 4). Primitivnost pa je bila v najstarejših rekonstrukcijah iz ob-
dobja konca 19. stoletja prikazana predvsem pomočjo uporabe izrazite obrazne
prognatije, ki je delno temeljila na anatomskih dejstvih ter golote upodoblje-
nega, ta pa je bila izrazito plod umetniškega navdiha (Bosinski 1993, 28).
Na drugi strani pa je njihovo podobo v Veliki Britaniji definiral Darwinov
buldog Thomas Henry Huxley, ki je leta 1863 v svojem slavnem delu Evidence
as to Man's Place in Nature sklenil, da predstavlja lobanja iz Neanderthala naj-
bolj pitekoidno izmed vseh poznanih človeških lobanj. Pravzaprav ni povedal
nič novega, le iz svojega stališča primerjalne anatomije je neandertalce pri-
merjal z opicami ter ustvaril primerjavo, katere se njihova podoba še dolgo ni
mogla otresti. V Nemčiji pa je Schaaffhausen že 4. februarja leta 1867 v Bonnu
na srečanju Medicinskega in naravoslovnega društva poročal o najdbi. Zago-
varjal je trditev, da lobanja ni patološko preoblikovana, ampak da je značilna
za »barbarsko aboriginsko raso«o katerih pišejo antični avtorji, da so živele v
severni Evropi pred Germani. Ker je bil prepričan v razvoj ljudi iz antropo-
idnih prednikov, je govoril o primitivni rasi in ne o primitivni vrsti (Spencer
1984, 1–7). Njegovo ravnanje je popolnoma razumljivo, saj je problematika
primitivnih ljudi pred odkritjem neandertalcev ter priznanjem njihovega vr-
stnega statusa potekala na ravni rasne razprave oziroma v obliki obračunov
med monogenističnim ter poligenističnim prepričanjem.
Leta 1863 sta Huxley in Lyell podprla fosilno starost ostankov, sočasno
pa je Schaaffhausena kritiziral Franz Ignaz Pruner-Bey, ki je za ostanke menil,
da pripadajo »idiotu, ki je bil zagotovo keltskega porekla« (Schmitz, Thissen
2000, 62). Značilno je, da je evolucioniste 19. stoletja lobanja neandertalca
spominjala na vsa tista ljudstva, ki jih je zatiral ekonomski ter posledično ko-
lonialni sistem 19. stoletja – črnce, mongoloide, Hotentote, Kelte, Irce (Eisley
124
vil naslednje leto. Leta 1859 je Fuhlrott v Verhandlungen des naturhistorischen
Vereines der preusssischen Rheinlande und Westphalens objavil tudi svoje vede-
nje o okoliščinah odkritja ter o geoloških razmerah, v katerih je bil skelet
odkrit. V prispevku je polemiziral tudi z možnostjo, da skelet nakazuje obstoj
fosilnih ljudi, možnost, ki jo je uredništvo revije s kratkim pripisom zanikalo
(Schmitz, Thissen, 2000, 52–55).
V skladu s svojim prepričanjem, da je volumen možganov v direktni po-
vezavi z inteligenco posameznika, je Schaaffhausen glede na izmerjenih 1.332
kubičnih centimetrov domneval, da posameznik ni bil zelo inferioren v pri-
merjavi s sodobnimi primitivnimi rasami, kot so črnci, Eskimi ter avstralski
staroselci, katerih možganske prostornine naj bi se po njegovem prepričanju
gibale med 1.100 ter 1.200 kubičnimi centimetri. Vendar še vedno ni bil čas,
ki bi omogočal kaj več kot mnenje, da so neandertalci le divja verzija naše vrste
(Drell 2000, 4). Primitivnost pa je bila v najstarejših rekonstrukcijah iz ob-
dobja konca 19. stoletja prikazana predvsem pomočjo uporabe izrazite obrazne
prognatije, ki je delno temeljila na anatomskih dejstvih ter golote upodoblje-
nega, ta pa je bila izrazito plod umetniškega navdiha (Bosinski 1993, 28).
Na drugi strani pa je njihovo podobo v Veliki Britaniji definiral Darwinov
buldog Thomas Henry Huxley, ki je leta 1863 v svojem slavnem delu Evidence
as to Man's Place in Nature sklenil, da predstavlja lobanja iz Neanderthala naj-
bolj pitekoidno izmed vseh poznanih človeških lobanj. Pravzaprav ni povedal
nič novega, le iz svojega stališča primerjalne anatomije je neandertalce pri-
merjal z opicami ter ustvaril primerjavo, katere se njihova podoba še dolgo ni
mogla otresti. V Nemčiji pa je Schaaffhausen že 4. februarja leta 1867 v Bonnu
na srečanju Medicinskega in naravoslovnega društva poročal o najdbi. Zago-
varjal je trditev, da lobanja ni patološko preoblikovana, ampak da je značilna
za »barbarsko aboriginsko raso«o katerih pišejo antični avtorji, da so živele v
severni Evropi pred Germani. Ker je bil prepričan v razvoj ljudi iz antropo-
idnih prednikov, je govoril o primitivni rasi in ne o primitivni vrsti (Spencer
1984, 1–7). Njegovo ravnanje je popolnoma razumljivo, saj je problematika
primitivnih ljudi pred odkritjem neandertalcev ter priznanjem njihovega vr-
stnega statusa potekala na ravni rasne razprave oziroma v obliki obračunov
med monogenističnim ter poligenističnim prepričanjem.
Leta 1863 sta Huxley in Lyell podprla fosilno starost ostankov, sočasno
pa je Schaaffhausena kritiziral Franz Ignaz Pruner-Bey, ki je za ostanke menil,
da pripadajo »idiotu, ki je bil zagotovo keltskega porekla« (Schmitz, Thissen
2000, 62). Značilno je, da je evolucioniste 19. stoletja lobanja neandertalca
spominjala na vsa tista ljudstva, ki jih je zatiral ekonomski ter posledično ko-
lonialni sistem 19. stoletja – črnce, mongoloide, Hotentote, Kelte, Irce (Eisley
124
