Page 129 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 129
rna opravila
evolucije
Upodobitev dogajanja v preteklosti vsebuje osnovni problem – z vizual-
no govorico mora prikazati stvari, ki so v resnici nevidne. Ponuditi
mora iluzijo, da smo priča dogodku, ki se je zgodil v času, ki je že
zdavnaj pretekel. Porajajoča se naravoslovna ilustracija je črpala svojo metodo-
logijo iz žanra historičnih ilustracij. Te so temeljile na evropski tradiciji upo-
dabljanja pričevanj očividcev – nič lažjega za historična obdobja, ko se je po-
datke črpalo iz literarnih pričevanj. Težava pa je nastopila v trenutku, ko se je
prazgodovina raztegnila – najprej skromno onkraj vesoljnega potopa, kasneje
pa v nedoločljivo preteklost. Potrebne so bile priče. Najstarejše upodobitve so
se tako naslanjale na žanr biblijskih upodobitev, kjer naj bi opis vesoljnega
potopa pričal o najstarejšem izpričanem dogodku, ki je zapustil neme priče –
fosile. Ti so dobili kot priče dogajanja literarno razsežnost. Tako kot so bili
novci literarni viri, ki so opisovali padec Rima, so bili fosili literarni vir vesolj-
nega potopa, še več, bili so priča neopisanega življenja pred potopom (Ru-
dwick 1992, 1–4).
Leta 1647 je švedski pomorski oficir Nicholas Köping služil na ladji v
Bengalskem zalivu. Nekega dne naj bi se ladja približala otoku, katerega goli
prebivalci naj bi imeli mačjim podobne repe ter bi bili tudi podobnega vede-
nja. Ko so se skušali na čolnih približati ladji, da bi s prišleki trgovali, so jih
odgnali s streli, ko pa se je drugi dan skupina mornarjev odpravila na otok, se
ni več vrnila. Naslednji dan je večja skupina mornarjev odkrila njihove kosti
zraven še tlečega ognjišča, iz njihovega čolna pa so domačini populili vse žele-
zne zakovice. Skoraj stoletje kasneje je njegova zgodba spet zaživela v razpravi
Linnéja ter njegovega študenta Hoppiusa. Ljudje z repi so bili uvrščeni v vrsto,
imenovano Lucifer, ter upodobljeni s podobo, ki jo je Linné povzel po Chris-
tianu Emmanuelu Hopiusu (Ingold 1995, 15).
zoprna opravila evolu- 129
cije
evolucije
Upodobitev dogajanja v preteklosti vsebuje osnovni problem – z vizual-
no govorico mora prikazati stvari, ki so v resnici nevidne. Ponuditi
mora iluzijo, da smo priča dogodku, ki se je zgodil v času, ki je že
zdavnaj pretekel. Porajajoča se naravoslovna ilustracija je črpala svojo metodo-
logijo iz žanra historičnih ilustracij. Te so temeljile na evropski tradiciji upo-
dabljanja pričevanj očividcev – nič lažjega za historična obdobja, ko se je po-
datke črpalo iz literarnih pričevanj. Težava pa je nastopila v trenutku, ko se je
prazgodovina raztegnila – najprej skromno onkraj vesoljnega potopa, kasneje
pa v nedoločljivo preteklost. Potrebne so bile priče. Najstarejše upodobitve so
se tako naslanjale na žanr biblijskih upodobitev, kjer naj bi opis vesoljnega
potopa pričal o najstarejšem izpričanem dogodku, ki je zapustil neme priče –
fosile. Ti so dobili kot priče dogajanja literarno razsežnost. Tako kot so bili
novci literarni viri, ki so opisovali padec Rima, so bili fosili literarni vir vesolj-
nega potopa, še več, bili so priča neopisanega življenja pred potopom (Ru-
dwick 1992, 1–4).
Leta 1647 je švedski pomorski oficir Nicholas Köping služil na ladji v
Bengalskem zalivu. Nekega dne naj bi se ladja približala otoku, katerega goli
prebivalci naj bi imeli mačjim podobne repe ter bi bili tudi podobnega vede-
nja. Ko so se skušali na čolnih približati ladji, da bi s prišleki trgovali, so jih
odgnali s streli, ko pa se je drugi dan skupina mornarjev odpravila na otok, se
ni več vrnila. Naslednji dan je večja skupina mornarjev odkrila njihove kosti
zraven še tlečega ognjišča, iz njihovega čolna pa so domačini populili vse žele-
zne zakovice. Skoraj stoletje kasneje je njegova zgodba spet zaživela v razpravi
Linnéja ter njegovega študenta Hoppiusa. Ljudje z repi so bili uvrščeni v vrsto,
imenovano Lucifer, ter upodobljeni s podobo, ki jo je Linné povzel po Chris-
tianu Emmanuelu Hopiusu (Ingold 1995, 15).
zoprna opravila evolu- 129
cije
