Page 130 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 130
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
Eden izmed bralcev Hoppiusa je bil tudi ekscentrični škotski sodnik James
Burnet, poznan kot lord Monboddo. V prvi od šestih knjig pod naslovom Of
the Origin and progress of Language, ki jih je izdal med leti 1773 in 1792, je po-
dal povezave ter razlike med ljudmi ter drugimi živalmi in opisal značilnosti
človeštva v njihovem izvornem stanju. Zmeden zaradi opisa ljudi z repom je
osebno kontaktiral Linnéja, ki je potrdil verodostojnost Köpinga kot resnega
in natančnega opazovalca. Posledično je Burnet verjel, da gre pri opisanih pre-
bivalcih otoka res za ljudi, saj naj bi bili vešči umetnosti plovbe, poznali naj bi
trgovino ter uporabljali železo (Ingold 1995, 15–17).
Tim Ingold je za prikaz koncepcije pojmovanja človeškosti uporabil
zgornjo zgodbo, da bi ilustriral šibkost koncepcije človeškosti v obdobju pora-
jajoče se sistematike opisovanja človeštva. Za Burneta očitno ni bilo prav nič
manj neverjetno, da bi ljudje imeli repe, kot da imajo črno kožo. Predvsem pa
je izpostavil, da za razumevanje človeškosti v 18. stoletju nobena izmed nave-
denih značilnosti ni bila zadosten argument, da bi se opisane kreature izklju-
čilo iz človeškega občestva (Ingold 1995, 17). Šele s koncem obdobja zahodnja-
ških odkritij sveta je prišlo do spremembe koncepcije človeštva, ko je postalo
človeštvo pojmovano kot skupek vseh variabilnosti, skupek, iz katerega so do-
končno izginila pošastna bitja. Vendar je bil ta skupek evropskim očem prika-
zan v obliki reproducirane podobe posameznika, ki je postal stereotipiziran –
skupnosti so postale na razlagalni ravni homogenizirane, pri čemer so bili
prikazani ljudje pojmovani kot tipi in ne kot posamezniki.
Problem je bil, ker je stereotipizacija temeljila na nespremenljivih men-
talnih podobah, kar pomeni, da v predstavitvah in pojasnitvah ni bilo prosto-
ra za individualne variacije. Vse je izhajalo iz strastnega urejevanja in klasifi-
kacije osemnajstega in devetnajstega stoletja, ko se je ljudi najraje obravnavalo
v skupinah. Posledično je prišlo do krožne argumentacije – stereotipizacija je
pomenila, da so bile na podlagi posameznikov celotnim skupnostim pripisa-
ne neke značilnosti, hkrati pa so bile posameznikom pripisane značilnosti ce-
lotne skupine, kateri naj bi pripadali.
V teh okvirih se je rodil žanr uprizarjanja življenja v preteklosti. Med
najstarejše in najvplivnejše upodobitve življenja v davnini sodijo ilustracije
publikacij največjega popularizatorja znanosti v 19. stoletju, Guillaumea Lou-
isa Figuierja. Bil je avtor velikega števila ilustriranih knjig, ki so se ukvarjale z
znanostjo med katerimi je pomembno omeniti vsaj angleške izdaje Great Di-
scoveries of Modern Science (1851), Marvels of Modern Times (1860) in The Hu-
man Race (1872). Večina jih je doživela več izdaj v francoščini, prevedene so
bile v angleščino, nemščino in številne druge jezike, skratka njegova dela so se
dotaknila pismenega občinstva po vsem svetu (Rudwick 1989, 233).
130
Eden izmed bralcev Hoppiusa je bil tudi ekscentrični škotski sodnik James
Burnet, poznan kot lord Monboddo. V prvi od šestih knjig pod naslovom Of
the Origin and progress of Language, ki jih je izdal med leti 1773 in 1792, je po-
dal povezave ter razlike med ljudmi ter drugimi živalmi in opisal značilnosti
človeštva v njihovem izvornem stanju. Zmeden zaradi opisa ljudi z repom je
osebno kontaktiral Linnéja, ki je potrdil verodostojnost Köpinga kot resnega
in natančnega opazovalca. Posledično je Burnet verjel, da gre pri opisanih pre-
bivalcih otoka res za ljudi, saj naj bi bili vešči umetnosti plovbe, poznali naj bi
trgovino ter uporabljali železo (Ingold 1995, 15–17).
Tim Ingold je za prikaz koncepcije pojmovanja človeškosti uporabil
zgornjo zgodbo, da bi ilustriral šibkost koncepcije človeškosti v obdobju pora-
jajoče se sistematike opisovanja človeštva. Za Burneta očitno ni bilo prav nič
manj neverjetno, da bi ljudje imeli repe, kot da imajo črno kožo. Predvsem pa
je izpostavil, da za razumevanje človeškosti v 18. stoletju nobena izmed nave-
denih značilnosti ni bila zadosten argument, da bi se opisane kreature izklju-
čilo iz človeškega občestva (Ingold 1995, 17). Šele s koncem obdobja zahodnja-
ških odkritij sveta je prišlo do spremembe koncepcije človeštva, ko je postalo
človeštvo pojmovano kot skupek vseh variabilnosti, skupek, iz katerega so do-
končno izginila pošastna bitja. Vendar je bil ta skupek evropskim očem prika-
zan v obliki reproducirane podobe posameznika, ki je postal stereotipiziran –
skupnosti so postale na razlagalni ravni homogenizirane, pri čemer so bili
prikazani ljudje pojmovani kot tipi in ne kot posamezniki.
Problem je bil, ker je stereotipizacija temeljila na nespremenljivih men-
talnih podobah, kar pomeni, da v predstavitvah in pojasnitvah ni bilo prosto-
ra za individualne variacije. Vse je izhajalo iz strastnega urejevanja in klasifi-
kacije osemnajstega in devetnajstega stoletja, ko se je ljudi najraje obravnavalo
v skupinah. Posledično je prišlo do krožne argumentacije – stereotipizacija je
pomenila, da so bile na podlagi posameznikov celotnim skupnostim pripisa-
ne neke značilnosti, hkrati pa so bile posameznikom pripisane značilnosti ce-
lotne skupine, kateri naj bi pripadali.
V teh okvirih se je rodil žanr uprizarjanja življenja v preteklosti. Med
najstarejše in najvplivnejše upodobitve življenja v davnini sodijo ilustracije
publikacij največjega popularizatorja znanosti v 19. stoletju, Guillaumea Lou-
isa Figuierja. Bil je avtor velikega števila ilustriranih knjig, ki so se ukvarjale z
znanostjo med katerimi je pomembno omeniti vsaj angleške izdaje Great Di-
scoveries of Modern Science (1851), Marvels of Modern Times (1860) in The Hu-
man Race (1872). Večina jih je doživela več izdaj v francoščini, prevedene so
bile v angleščino, nemščino in številne druge jezike, skratka njegova dela so se
dotaknila pismenega občinstva po vsem svetu (Rudwick 1989, 233).
130
