Page 131 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 131
zoprna opravila evolucije
Nobena izjema ni bila The World Before the Deluge (1863). Do leta 1872 je do-
živela že šest ponatisov v francoščini, bila je prevedena v angleščino (v New
Yorku in v Londonu), nemščino, danščino in španščino (v Mehiki). S tako di-
stribucijo je zagotovo predstavljala eno izmed najbolj vplivnih del svojega
časa, ki pa se ni omejevala zgolj na buržuazno publiko, ki se je zanimala za fo-
sile in paleontologijo. Ilustracije za delo si je sposodil iz knjige svojega nekda-
njega profesorja paleontologije Alcide d'Orbignyja, vendar je dodal 25 ilustra-
cij, na katerih so fosili zaživeli. Pod njegovim vodstvom jih je izdelal mladi
slikar in ilustrator Edouard Riou, ki se je proslavil predvsem kot ilustrator
znanstveno fantastičnih del Julesa Verna. V delo uvrščene ilustracije začno s
prikazovanjem Zemlje še pred pojavom življenja in prikazujejo kondenzacijo
vode na površju prvobitnega planeta, potem pa nadaljujejo skozi vsa obdobja
zemeljske zgodovine do velike ledene dobe, ko prikazujejo mamute, jamske
medvede, dlakave nosoroge in orjaške jelene. Naslednja upodobitev v knjigi je
naslovljena The Deluge of the North of Europe. Ta naslov in naslov samega dela
nas spominjata, da je vesoljni potop, kljub temu da je bil že nekaj desetletij
izbrisan iz geoloških učbenikov kot glavni povzročitelj sprememb površja
zemlje, še vedno ostajal živ v predstavah javnosti poznega devetnajstega stole-
tja. Vendar ga je Figuier upodobil v skladu z geološkimi predstavami 60. in
70. let devetnajstega stoletja. Razburkana voda, ki je pritekala izpod čela lede-
nika, je valila kamne po z iglavci pokriti subarktični pokrajini in drobila dele
ledenika, ki so se kot plavajoče ledene gore topili v deroči reki. Vsekakor ta
potop ni bil biblijski potop oziroma potop starodavnih besedil. Sprejel je
standardni kompromis svojega obdobja – biblijski potop je omejil zgolj na po-
dročje Mezopotamije ter ga pripisal nenadnemu vzdigu severnih pokrajin, ki
so jih spremljali vulkanski izbruhi kateri so na koncu ustvarili goro Ararat
(Rudwick 1989, 234). V kontekst teh dveh potopov pa je avtor moral uvrstiti
tudi izvor človeka.
Poglavitni argument je dobil leta 1863, ko so odkrili človeško čeljust pri
Abevillu. Ta se je nahajala v plasti s kamenimi orodji ter kostmi izumrlih le-
denodobnih živali. Tako je Riou dobil naročilo za The Apperance of Man (Ru-
dwick 1989, 234–235). Slika prikazuje majhno skupinico ljudi – pleme po te-
danji terminologiji. Ženske, stiskajoč se v mračnem vhodnem delu jame in z
golimi oprsji, ter moški v junaški pozi, oviti v kože, z orožji iz pestnjakov, na-
taknjenih na lesene držaje. Pred jamo pa kurišče in nepogrešljive raztresene
kosti. Drugo stran slike predstavlja skupek živali, ki niso zgolj divje (izjema je
beli konj v paradni pozi), ampak predstavljajo grozeče nevarne zveri ledene
dobe. Mamut, dlakavi nosorog, jamski medved ter hijene ne upodabljajo zgolj
živeče favne nekega obdobja, ampak na simbolični ravni predstavljajo grožnjo
131
Nobena izjema ni bila The World Before the Deluge (1863). Do leta 1872 je do-
živela že šest ponatisov v francoščini, bila je prevedena v angleščino (v New
Yorku in v Londonu), nemščino, danščino in španščino (v Mehiki). S tako di-
stribucijo je zagotovo predstavljala eno izmed najbolj vplivnih del svojega
časa, ki pa se ni omejevala zgolj na buržuazno publiko, ki se je zanimala za fo-
sile in paleontologijo. Ilustracije za delo si je sposodil iz knjige svojega nekda-
njega profesorja paleontologije Alcide d'Orbignyja, vendar je dodal 25 ilustra-
cij, na katerih so fosili zaživeli. Pod njegovim vodstvom jih je izdelal mladi
slikar in ilustrator Edouard Riou, ki se je proslavil predvsem kot ilustrator
znanstveno fantastičnih del Julesa Verna. V delo uvrščene ilustracije začno s
prikazovanjem Zemlje še pred pojavom življenja in prikazujejo kondenzacijo
vode na površju prvobitnega planeta, potem pa nadaljujejo skozi vsa obdobja
zemeljske zgodovine do velike ledene dobe, ko prikazujejo mamute, jamske
medvede, dlakave nosoroge in orjaške jelene. Naslednja upodobitev v knjigi je
naslovljena The Deluge of the North of Europe. Ta naslov in naslov samega dela
nas spominjata, da je vesoljni potop, kljub temu da je bil že nekaj desetletij
izbrisan iz geoloških učbenikov kot glavni povzročitelj sprememb površja
zemlje, še vedno ostajal živ v predstavah javnosti poznega devetnajstega stole-
tja. Vendar ga je Figuier upodobil v skladu z geološkimi predstavami 60. in
70. let devetnajstega stoletja. Razburkana voda, ki je pritekala izpod čela lede-
nika, je valila kamne po z iglavci pokriti subarktični pokrajini in drobila dele
ledenika, ki so se kot plavajoče ledene gore topili v deroči reki. Vsekakor ta
potop ni bil biblijski potop oziroma potop starodavnih besedil. Sprejel je
standardni kompromis svojega obdobja – biblijski potop je omejil zgolj na po-
dročje Mezopotamije ter ga pripisal nenadnemu vzdigu severnih pokrajin, ki
so jih spremljali vulkanski izbruhi kateri so na koncu ustvarili goro Ararat
(Rudwick 1989, 234). V kontekst teh dveh potopov pa je avtor moral uvrstiti
tudi izvor človeka.
Poglavitni argument je dobil leta 1863, ko so odkrili človeško čeljust pri
Abevillu. Ta se je nahajala v plasti s kamenimi orodji ter kostmi izumrlih le-
denodobnih živali. Tako je Riou dobil naročilo za The Apperance of Man (Ru-
dwick 1989, 234–235). Slika prikazuje majhno skupinico ljudi – pleme po te-
danji terminologiji. Ženske, stiskajoč se v mračnem vhodnem delu jame in z
golimi oprsji, ter moški v junaški pozi, oviti v kože, z orožji iz pestnjakov, na-
taknjenih na lesene držaje. Pred jamo pa kurišče in nepogrešljive raztresene
kosti. Drugo stran slike predstavlja skupek živali, ki niso zgolj divje (izjema je
beli konj v paradni pozi), ampak predstavljajo grozeče nevarne zveri ledene
dobe. Mamut, dlakavi nosorog, jamski medved ter hijene ne upodabljajo zgolj
živeče favne nekega obdobja, ampak na simbolični ravni predstavljajo grožnjo
131
