Page 56 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 56
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
Seveda naj bi opice bile sposobne zgolj prve, pigmejci pa zgolj druge stopnje,
kar pomeni, da niso sposobni zaznati univerzalij, kot sta koncepta prava in ci-
vilizacije. Žal pa ostaja nejasno, iz katerega koncepta je Albert Veliki izpeljal
srednjo pozicijo različnih ras in opic. Ali izhaja iz degeneracijske teorije ali pa
iz ideje, da je hudič posnemovalec Boga in avtor nepopolnega stvarstva, pri če-
mer so ustvarjeni podobni, pa vendar neprimerljivi pari – človek/opica, lev/
mačka, konj/osel, sonce/luna ... (Janson 1952, 85–89).
Radikalen odmik od Avguštinovega vedenja je prihodnosti zapustil
prepričanje, da je fizična monstruoznost znamenje pošasti. Tako so fizične
značilnosti v skupinah, ki so bile predhodno sprejete v človeško družbo, sedaj
pripadnike degradirale na subhumano raven. Domnevajo, da je njegovo skle-
panje izviralo iz opazovanj deformiranosti in idiotizma, ki včasih sovpadata,
vendar je ustvaril sistem socialne obsodbe ljudi, ki so fizično drugačni oziro-
ma mentalno ekscentrični (Fernández-Armesto 2005, 70).
Vzporedno pa okoli leta 1300 v Rothschild Canticles piše o moči rastlin,
pred katerimi je Adam svaril svoje hčere. Če jih zaužijejo, lahko rodijo po-
šasti – v celi plejadi je ena izmed naštetih opica (symea), ki jo avtor enači s Pi-
gmejcem (Picmeier). Za slednje piše, da so le 4 čevlje visoki ter da odrastejo
po štirih letih. Po treh letih imajo otroke in pri osmih letih umrejo. Omenje-
ne pošasti so bitja, ki se rodijo partenogeno zaradi zeli ter imajo posledično
tudi tako dušo (Janson 1952, 94). Besedilo ponuja nekaj zelo zanimivih izpe-
ljav: brezmadežno spočetje se pojavlja v podobi greha zoper postavo in produ-
cira pošasti, ki so zaradi nenaravnosti njihovega spočetja oziroma spočetja v
grehu popačene oziroma nimajo duše. Ali krajše: spočetje kot posledica greha
producira potomce brez duše, telesna popačenost pa je posledica greha ter kot
taka onemogoča posedovanje prave duše.
In spet smo pri popačenosti zaradi greha: če je že Zevs spreminjal greš-
nike v opice, je enako storil tudi Bog, ki naj bi po talmudski tradiciji iz obdob-
ja pred 5. stoletjem spremenil graditelje babilonskega stolpa v opice. Podobno
trdi islamska tradicija, da naj bi Mojzes tiste, ki so prekršili šabat, spremenil
v opice (Janson 1952, 94–105). Posledično je opičjost oziroma divjost posledica
greha – navadno vzvišenosti. Odsotnost ali nepopolnost duše pa za grešnika
pomeni nezmožnost zveličanja.
Povrh vsem grešnostim ter izhajajoč iz zapletenih vzročno-posledičnih
razmerij kaznovanja za greh z rojstvom nepopolnega oziroma grozljivega te-
lesa se je od 15. stoletja dalje podoba opice začela pojavljati v povezavi s spol-
no slo. Še dalje: v 16. stoletju je element opice velikokrat enačen z elementom
kače pri podobi zapeljave v rajskem vrtu – pojavlja se kot podoba opice, ki je
jabolko. Najverjetneje pa podoba opice, nekoliko ločene od vsega ostalega bes-
56
Seveda naj bi opice bile sposobne zgolj prve, pigmejci pa zgolj druge stopnje,
kar pomeni, da niso sposobni zaznati univerzalij, kot sta koncepta prava in ci-
vilizacije. Žal pa ostaja nejasno, iz katerega koncepta je Albert Veliki izpeljal
srednjo pozicijo različnih ras in opic. Ali izhaja iz degeneracijske teorije ali pa
iz ideje, da je hudič posnemovalec Boga in avtor nepopolnega stvarstva, pri če-
mer so ustvarjeni podobni, pa vendar neprimerljivi pari – človek/opica, lev/
mačka, konj/osel, sonce/luna ... (Janson 1952, 85–89).
Radikalen odmik od Avguštinovega vedenja je prihodnosti zapustil
prepričanje, da je fizična monstruoznost znamenje pošasti. Tako so fizične
značilnosti v skupinah, ki so bile predhodno sprejete v človeško družbo, sedaj
pripadnike degradirale na subhumano raven. Domnevajo, da je njegovo skle-
panje izviralo iz opazovanj deformiranosti in idiotizma, ki včasih sovpadata,
vendar je ustvaril sistem socialne obsodbe ljudi, ki so fizično drugačni oziro-
ma mentalno ekscentrični (Fernández-Armesto 2005, 70).
Vzporedno pa okoli leta 1300 v Rothschild Canticles piše o moči rastlin,
pred katerimi je Adam svaril svoje hčere. Če jih zaužijejo, lahko rodijo po-
šasti – v celi plejadi je ena izmed naštetih opica (symea), ki jo avtor enači s Pi-
gmejcem (Picmeier). Za slednje piše, da so le 4 čevlje visoki ter da odrastejo
po štirih letih. Po treh letih imajo otroke in pri osmih letih umrejo. Omenje-
ne pošasti so bitja, ki se rodijo partenogeno zaradi zeli ter imajo posledično
tudi tako dušo (Janson 1952, 94). Besedilo ponuja nekaj zelo zanimivih izpe-
ljav: brezmadežno spočetje se pojavlja v podobi greha zoper postavo in produ-
cira pošasti, ki so zaradi nenaravnosti njihovega spočetja oziroma spočetja v
grehu popačene oziroma nimajo duše. Ali krajše: spočetje kot posledica greha
producira potomce brez duše, telesna popačenost pa je posledica greha ter kot
taka onemogoča posedovanje prave duše.
In spet smo pri popačenosti zaradi greha: če je že Zevs spreminjal greš-
nike v opice, je enako storil tudi Bog, ki naj bi po talmudski tradiciji iz obdob-
ja pred 5. stoletjem spremenil graditelje babilonskega stolpa v opice. Podobno
trdi islamska tradicija, da naj bi Mojzes tiste, ki so prekršili šabat, spremenil
v opice (Janson 1952, 94–105). Posledično je opičjost oziroma divjost posledica
greha – navadno vzvišenosti. Odsotnost ali nepopolnost duše pa za grešnika
pomeni nezmožnost zveličanja.
Povrh vsem grešnostim ter izhajajoč iz zapletenih vzročno-posledičnih
razmerij kaznovanja za greh z rojstvom nepopolnega oziroma grozljivega te-
lesa se je od 15. stoletja dalje podoba opice začela pojavljati v povezavi s spol-
no slo. Še dalje: v 16. stoletju je element opice velikokrat enačen z elementom
kače pri podobi zapeljave v rajskem vrtu – pojavlja se kot podoba opice, ki je
jabolko. Najverjetneje pa podoba opice, nekoliko ločene od vsega ostalega bes-
56
