Page 55 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 55
opice in kosti, ki se jih išče
celo moralno čut. Posledično so pošastne rase ljudje in poglavitni argument je
sv. Krištof, ki je kljub temu, da je bil velikan, postal svetnik (Janson 1952, 72).
Sredi 13. stoletja je enciklopedist Tomaž iz Cantimpreja podal, citira-
joč Aristotela, seznam zunanjih fizičnih podobnosti opic in ljudi, vendar je
trdil, da so kljub podobni zunanjosti po svoji notranji zgradbi opice popol-
noma drugačne. V primerjavi je pri ljudeh, po njegovem mnenju, enako kot
s hinavcem, ki sicer ima vse površinske znake vrline, vendar ne vsebuje nobe-
nih notranjih. Pravilno je opazoval, da opice ne morejo dobro in dolgo hoditi
vzravnano po dveh nogah, kar je zanj pomenilo, da niso sposobne povzdigni-
ti obraza k nebesom ter posledično ne morejo zaznati vira odrešenja (Janson
1952, 75–83).
Nadaljujoč anatomsko tradicijo antike ter upoštevajoč podobnosti ana-
tomije je v 13. stoletju Albert Veliki v De Animalibus postavil opice med ljudi
in živali, vendar pa je v nasprotju s sv. Avguštinom menil, da je za obstoj ratia
potrebno normalno človeško telo. S prepričanjem, po katerem so stopnje v te-
lesni podobnosti enake stopnjam v duhovni podobnosti, je človeka izpostavil
kot izjemo, v kategorijo, ki jo je poimenoval simulitudines hominis, pa je med
ljudi in ostale živali uvrstil Pigmejce in opice. Horst W. Janson je sicer menil,
da je bil tukaj prvič v zgodovini uporabljen koncept, ki je primerljiv z darvini-
stično koncepcijo manjkajočega člena (Janson 1952, 85). Vendar pa ne smemo
pozabiti, da pri Albertu Velikem ni nobenega govora o variabilnosti ter spre-
minjanju kategorij.
Pri tem je Albert Veliki posredno priznaval tudi podobnost notranjih
organov pri človeku ter similtudines homo (podobnost človeškemu) – gre
za modus coeundi (»Foemina in dorso positate masculo incubente«). Pri na-
tančnejši anatomski primerjavi je obravnaval glavo, kjer se nahaja sedež ra-
tia, roke, ki so sredstvo arsa, ter zadnjico, ki je zgolj pudenda. Vsem – opi-
cam, Pigmejcem in ljudem – je sicer skupno, da ne migajo z ušesi, vendar so
zgolj obrazi pigmejcev podobni človeškim. Zgolj človek uporablja roke za ar-
tis opera, medtem ko jih pigmejci in opice uporabljajo za gibanje ter prehra-
njevanje. Za vedenjsko in racionalno delitev kategorij pa uporabi disciplina-
bilitas, kjer loči:
– primarno, ki predstavlja takojšen odziv na zaznavo;
– sekundarno, kjer je zaznava kontrolirana s preteklimi izkušnjami
iz spomina;
– terciarno, kjer so zaznava in izkušnje prečiščene z razumom, dok-
ler niso spremenjene v univerzalne principe.
55
celo moralno čut. Posledično so pošastne rase ljudje in poglavitni argument je
sv. Krištof, ki je kljub temu, da je bil velikan, postal svetnik (Janson 1952, 72).
Sredi 13. stoletja je enciklopedist Tomaž iz Cantimpreja podal, citira-
joč Aristotela, seznam zunanjih fizičnih podobnosti opic in ljudi, vendar je
trdil, da so kljub podobni zunanjosti po svoji notranji zgradbi opice popol-
noma drugačne. V primerjavi je pri ljudeh, po njegovem mnenju, enako kot
s hinavcem, ki sicer ima vse površinske znake vrline, vendar ne vsebuje nobe-
nih notranjih. Pravilno je opazoval, da opice ne morejo dobro in dolgo hoditi
vzravnano po dveh nogah, kar je zanj pomenilo, da niso sposobne povzdigni-
ti obraza k nebesom ter posledično ne morejo zaznati vira odrešenja (Janson
1952, 75–83).
Nadaljujoč anatomsko tradicijo antike ter upoštevajoč podobnosti ana-
tomije je v 13. stoletju Albert Veliki v De Animalibus postavil opice med ljudi
in živali, vendar pa je v nasprotju s sv. Avguštinom menil, da je za obstoj ratia
potrebno normalno človeško telo. S prepričanjem, po katerem so stopnje v te-
lesni podobnosti enake stopnjam v duhovni podobnosti, je človeka izpostavil
kot izjemo, v kategorijo, ki jo je poimenoval simulitudines hominis, pa je med
ljudi in ostale živali uvrstil Pigmejce in opice. Horst W. Janson je sicer menil,
da je bil tukaj prvič v zgodovini uporabljen koncept, ki je primerljiv z darvini-
stično koncepcijo manjkajočega člena (Janson 1952, 85). Vendar pa ne smemo
pozabiti, da pri Albertu Velikem ni nobenega govora o variabilnosti ter spre-
minjanju kategorij.
Pri tem je Albert Veliki posredno priznaval tudi podobnost notranjih
organov pri človeku ter similtudines homo (podobnost človeškemu) – gre
za modus coeundi (»Foemina in dorso positate masculo incubente«). Pri na-
tančnejši anatomski primerjavi je obravnaval glavo, kjer se nahaja sedež ra-
tia, roke, ki so sredstvo arsa, ter zadnjico, ki je zgolj pudenda. Vsem – opi-
cam, Pigmejcem in ljudem – je sicer skupno, da ne migajo z ušesi, vendar so
zgolj obrazi pigmejcev podobni človeškim. Zgolj človek uporablja roke za ar-
tis opera, medtem ko jih pigmejci in opice uporabljajo za gibanje ter prehra-
njevanje. Za vedenjsko in racionalno delitev kategorij pa uporabi disciplina-
bilitas, kjer loči:
– primarno, ki predstavlja takojšen odziv na zaznavo;
– sekundarno, kjer je zaznava kontrolirana s preteklimi izkušnjami
iz spomina;
– terciarno, kjer so zaznava in izkušnje prečiščene z razumom, dok-
ler niso spremenjene v univerzalne principe.
55
